Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!
Erik Oblak že 54 let zbira starinske likalnike. Najbolj je ponosen na eksponate, stare 350 let in več, pa tudi na dragulj zbirke: kitajsko ponvico. Vanjo so vsuli vroč pesek in zlikali kitajsko svilo.
"Nemški izraz za nekoga, ki zbira kaj takega, je "Vogel im Kopf", da imaš ptiča v glavi. Češ, da nisi pri pravi. Marsikdo reče, kaj boš s tem, to je staro železo."
V zbirki je polno zanimivosti, od egipčanskega likalnika, ki tehta več kot 17 kilogramov in se ga usmerja z nogo, pa do likalnikov z vgrajenim zvončkom v ročaju. Ko je nehalo zvoniti, je gospodarica vedela, da služinčad počiva.
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
"Prihajam iz rudarske družine, kjer je bilo tovarištvo, prostovoljstvo nekaj samoumevnega. Tako da tudi jaz razmišljam na tak način, da v okolje moraš nekaj dati, če od okolja nekaj zahtevaš. Prostovoljni markacisti se 'šlamparij' in amaterstva ne moremo iti, saj moramo poskrbeti za varnost ljudi. Stvari morajo biti narejene več kot stoodstotno, tu ni bližnjic," pravi Jurij Videc. Leta 2000 je na Vršiču opravil tečaj za markacista, odtlej ureja planinske poti.
Markacije, erozijske zaščite, stopnice, vrvne ograje, vse to so izzivi, s katerimi se spopada prostovoljni markacist. Največ priprav pa zahtevajo težavnejši podvigi, na katere je tudi najbolj ponosen.
Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarci
Eva Zibler je doma dokončala prvo stopnjo antropoloških študij in francistike, potem pa se vpisala na Mednarodno šolo fizičnega gledališča Jacques LeCoq v Parizu. Pripoveduje, da je študij del metode, ki je stkana iz različnih športnih dejavnosti, tradicionalnih mask in veščin, kot je denimo klovnada ali manipulacija objektov.
"Cirkus je na presečišču športa in umetnosti. Imamo kondicijske treninge in vaje, ki so podobne, če ne enake, kot vaje atletov, skaklcev ali plavalcev. Delamo na moči: sklece, trebušnjake, vaje za moč, vzdržljivost, vadimo veščine."
Mlada cirkuška pedagoginja je zdaj del umetniškega razvojnega kolektiva MismoNismo, performativne glasbene skupine Ingver in Gverilke, deluje pa tudi v združenju Cirkokrog. Svojo energijo poleg nastopov usmerja v izobraževanja. Znanje mora krožiti, kot že ime pove, je cirkus krog!
Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal
"Tudi mene je bilo od začetka strah, kar je normalno, naravno, saj se nismo rodili kot ptiči, ampak kot hodeča bitja po Zemlji," pravi Aleš Zamuda, inštruktor skokov s padalom v tandemu. Skače že 29 let, strah je že davno zamenjal čisti užitek. Ker pa so nekateri potniki bolj na trnih, jih v času priprav razvedri tudi s šalami. "Ko vprašajo, ali se bo padalo odprlo, rečem: po navadi se odpre, včasih pa tudi ne!"
Spominja se skokov z začetka svoje kariere, ko še padala niso bila tako vodljiva kot danes.
"Večinoma smo pristali na polju, lahko pa tudi v gozdu ali v Pesnici (smeh). Potem pa smo reševali prijatelje, ki so pristali na drevesih. Danes so padala povsem vodljiva, učenci pa radijsko vodeni, da pridejo na mesto doskoka."
Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!
Marjeta Hribar je oblikovalka nakita iz premoga. Pogosto jo stranke vprašajo, ali bodo imele črne roke, če se ga dotaknejo.
"Nikakor ne. Premog zaščitim. Je pa res, ko ga poiščem v gozdu, je še grd, umazan in blaten. Kosi so zelo različni, eni so nastali iz drobnih vejic, ki so se nalagale na dnu vode, eni iz megadebel. In ravno zaradi tega ima vsak kos svojo naravo, tudi svojo trdnost. Potem ko premog naberem, ga 'utapljam' v naravnih smolah, prepojim ga, saj kisik povzroča njegov razpad. Sledita brušenje in oblikovanje!"
Njen praded je bil rudar, zato se še danes spominja, kako so nekoč živeli s tem poklicem. Otroštvo Marjete Hribar je bilo, tako kot številnih drugih v Zasavju, tesno povezano s tradicijo rudarstva.
"Spomnim se starih rudarskih ženic, ki so pospravljale rudarsko kolonijo, kako so pekle kruh, kako so imele še velike kotle, v katerih so kuhale perilo. To so stvari, ki jih zdajšnji otroci ne bodo imeli v spominu."
Marjeta Hribar pa ne izdeluje le nakita, sodelovala je pri različnih umetniških projektih, okrasila tri krone za tekmovanje Miss Slovenije, celo linijo obutve znanega izdelovalca. Ta hip se pripravlja na darilni program nominirancev za nagrado grammy, saj bodo njeni izdelki najverjetneje tudi del darilnega paketa.
Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki na Instagramu s profilom Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno
"Kava je bila prvi korak, potem sem nadaljevala z nakupovanjem direktno pri kmetu, zelenjave v komercialnih trgovinah sploh več ne kupujem, to se mi zdi totalen greh, raje grem s svojo embalažo do kmeta. Tudi na mlekomat greš s steklenico, jo napolniš, kolikor potrebuješ, ne več, da ni presežka in zavržka hrane," pripoveduje 26-letna študentka magisterija znanosti o živalih Ajda Mrak. Zanima jo predvsem dobrobit živali, tudi vzrejnih, sama pa se trudi za čim bolj trajnostni način življenja. O etičnem prehranjevanju ozavešča mlade na Instagram s profilom Futr za jutr.
"Pri takih zadevah se počasi daleč pride. In planiranje jedilnika se mi zdi zelo pomembno, ker se s tem izogneš zavržku hrane in tisto, kar je odveč, naslednji dan uporabiš drugače. Če ti ostane rižota, narediš polpete ali italijanske arančine, solato."
Ne kupuje komercialne kave, temveč tisto, pri kateri je ozadje dobavne verige znano in transparentno.
"Poleg tega kavo kupujem brez embalaže, kar pomeni, da vedno hodim po mestu z vsaj tremi ali štirimi kozarci za vlaganje, ki mi cinglajo, ampak meni sploh ni bedno, ker vem, da bom zjutraj pila dobro kavo!"
Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let
Ljubo Struna je starosta slovenskega filma in urbani čebelar. V ljubljanski četrti Murgle z ženo Marijo zdaj skrbi za šest čebeljih družin. Te oprašujejo sadno drevje in vrtove v okolici. "Jaz pravim, da sem imel tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino. Ampak sem povsod bil priljubljen in pošten."
"Jaz sem prišel k filmu leta 1949, danes imam 91 let. Čutim še vedno eno lepoto do filma, pa eno ljubezen do filma. Mi smo naredili lepe stvari: Ne joči Peter, Kekec, Na svidenje v naslednji vojni. To so bili filmi, ki si jih vedno rad gledal. Še vedno jih! Kolikokrat še srečam ljudi, pa pravijo, ti, sem gledal ta tvoj film. Tvoj film. Vsak reče tvoj, ker smo si jih vsi prilaščali! In še danes, hvala bogu, čutim, da sem filmar in čebelar."
Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila
Gost oddaje Liki se je še pred pojavom novega koronavirusa dobro zavedal, kako pomembno je temeljito umivanje rok z milom. V kraju Radež nad Loko pri Zidanem Mostu imajo družinski nasad sivke in smilja, iz njega Darko Kosem izdeluje domačo naravno kozmetiko in mila.
"Žena je pred dobrimi desetimi leti k hiši prinesla štiri grmičke sivke. Meni najprej sploh ni dišala, saj me je spominjala na mila iz mladosti, jaz pa se nisem preveč rad umival! Potem so tisti grmi zrastli, nisem vedel, kaj bi z njimi. Smo pa imeli doma kotel za kuhanje golaža. Predelal sem ga in naredil prvo destilacijo. Dobili smo štiri litre tekočine, na vrhu pa je plavalo nekaj rumenega. To je blazno dišalo in takrat sem padel v živi pesek sivke!"
Darko Kosem je več kot trideset let delal v bazični kemični industriji, nato se mu je s sivko odprl nov svet, pustil je službo in se posvetil izdelavi naravne kozmetike in mila.
Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa
Gaja Hanzel pri izdelavi torbic in nahrbtnikov sledi smernicam tako imenovane počasne mode. "Če brskamo po spletu, vidimo, da je vse več tovrstnih materialov, tekstil izdelujejo iz raznih gob, ostankov jabolk in različnega sadja."
"Material, s katerimi ustvarjam že od začetka, je pralni papir (washable paper) iz celuloze, v katerem so še druge primesi. Potem uporabljam tudi tako imenovani 'piñatex' iz ananasovih listov. Zadnji material, ki sem ga odkrila in preizkusila, pa je iz Mehike, iz kaktusov! Ta se mi zdi še najbolj trajnosten, saj poberejo le 'lopate' velikih kaktusov, ki lahko naprej rastejo še deset let. Obirajo torej isti kaktus. Res je super material in tudi videti je zelo podobno usnju!"
Sebastijan Halič iz odsluženih razteznih posod, naprav za segrevanje vode in kompresorjev izdeluje jezične bobne oziroma tako imenovane "tank drume"
"Začel sem s kompresorji na kamionih. Zdi se mi fascinantno, da iz posode, ki se je 10 ali 15 let izpostavljala dežju, snegu, kamenju, udarcem in pritisku, narediš inštrument, ki zveni skoraj eterično," pravi Sebastijan Halič, strojni tehnik, prostovoljec in rokodelec. Iz odsluženih posod izdeluje jezične bobne.
"Največ časa mi vzame izbor lestvice in uglaševanje. S plazemskim rezalnikom odrežem začetni jezik, nato pa uglašujem vsakega od jezikov s podaljševanjem. Daljši kot je, nižji je ton. To počnem z ročno žago. Ko zarežem, udarim po bobnu, preverim in ponovim vajo najmanj 500 krat. Če greš z rezanjem predaleč, več ni povratka!"
"Ko starejši prek Skypa prvič vidijo svoje otroke, ki živijo v tujini, je neverjetno. Srce mi je 'butalo' od veselja, ko sem jih v tišini opazovala," pripoveduje prostovoljka in predavateljica računalništva Branka Lopič
"Starejši, stari 60, 70 ali 80 let, hlastajo po znanju. Spomnim se gospe, starejše od 80 let. K meni je hodila z berglami iz Šiške z avtobusom, saj je želela pridobiti čim več znanja. Učili smo se izdelovati računalniške voščilnice. V zahvalo mi je prinesla rože iz suhega cvetja, zraven pa še računalniško voščilnico! Sploh se ne da povedati, kako je to lepo," pravi Branka Lopič.
Po desetletjih dela v računovodstvu se je v pokoju odločila, da bo postala prostovoljka. Že prej se je izobraževala, nato pa se odločila, da bo poučevala računalništvo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše Ljubljana. Ankekdote iz njene desetletne prostovoljske kariere so zabavne in ganljive, predvsem pa poudarja, da se moramo vse življenje učiti. Njen moto je Izobraževati se in biti med ljudmi!
Miha Leitinger je 24-letni študent biologije, ekologije in naravovarstva, ki je košček tropov preselili v stekleno posodo. Rastlinski terariji so samooskrbni, eksotične rastline pa uspevajo v visoki zračni vlagi
Miha Leitinger se je med študijem naučil, kako se razmnožujejo rastline in tkivne kulture ter kakšno oskrbo potrebujejo. Zamisel za rastlinski terarij je nastala po tem, ko je za starše in prijatelje iskal zanimivo darilo, ki bi v nasprotju z vsemi podarjenimi lončnicami preživelo več kot nekaj tednov. Rastlinski terariji so samooskrbni, če so na mestu z veliko svetlobe, pa jih je vsakih nekaj mesecev treba le malo poškropiti z vodo.
"Terariji in vse potrebščine so okupirale naš celoten dom. Dobro, da se je sestra odselila pred enim letom in je bila njena soba prosta. Tam sem postavil del izdelovalnice, okupiral sem tudi malo garaže, kjer so kamenje in druge potrebščine. Ko še nisem imel polic z led žarnicami, so bili terariji po vseh okenskih policah in celem stanovanju, saj rastline potrebujejo svetlobo."
Milenijci obožujejo sobne rastline, trend se širi kot ekspanzivne vrste v naravi. Rastline mladi naročajo po spletu, prinašajo iz vrtnih centrov, si jih izmenjujejo in v prostem času razmnožujejo. Miha Leitinger je navdušen, pravi, da smo predvsem v času zaprtja v svoje domove spoznali, da rastline obogatijo in ozelenijo bivalne prostore. Živi v Hotinji vasi, zato je obdan z naravo, a so tudi vse okenske police zelene.
"Včasih so imele rastline le 'stare mame', zdaj norijo mladi. Ta generacija ljudi, starih 20, 30, 40 let, nenormalno naroča rastline. Če prideš v sterilen prostor, kjer ni zelenja, se zdi, da nima duše. Ko prideš k mojim prijateljem, fantom, moškim, imajo po tri sobne rastline in je prostor takoj videti bolj domač!"
Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici
"Rojen sem v samostojni Sloveniji, a sem se na fakulteti zaljubil v industrijski dizajn nekdanje Jugoslavije. Stol lupina, Nika Kralja, sem obnovil, bilo ga je treba prebrusiti, zdaj pa obsesivno zbiram vse, kar najdem: od stolov iz osnovne šole do meblo luči, vaz, ni da ni," pravi Nejc Skvarča. Magister arhitekture že nekaj let zida škarpe, kamine, vodnjake in zidove iz kamenja. Zbiranje in obnavljanje pohištva, predvsem stolov, je tako za enkrat zgolj konjiček.
"Jaz sem naredil veliko napak, nisem uničil stolov, sem jih pa skazil. Ti imajo pri meni častno mesto, saj so moje napake. Sem se pa naučil vsega sproti: pogledaš, kako je stvar narejena, razstaviš, slečeš blago, narediš kalupe, sešiješ in sestaviš nazaj skupaj."
Kakšen predmet kupijo prijatelji, nekaj jih proda v tujino prek spleta. Pravi, da v stanovanju nima veliko prostora, a večina stolov konča prav tam.
"Kar je čudaško, ker imam labirint stolov, ki so tam bolj za okras, kakor za sedet. Veliko časa so name gledali kot na zmešanega sina, ki vlači domov kramo. V zadnjega pol leta smo se začeli pogovarjati, da to niso smeti. Oče in mama sta zdaj začela hoditi k meni v garažo in si izbirati stvari."
Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everesting
Bernarda Jurič je 48-letna gradbena inženerka, ki pa je znana predvsem po svojih vztrajnostnih športnih preizkušnjah. Trikrat je premagala različne kolesarske poti v Avstraliji, v neizprosni vročini, dežju, močnem vetru in pesku. Leta 2017 je na smučeh pretekla 900 kilometrov od severnega vzporednika na Finskem do Arktičnega morja na Norveškem, na smučeh pa letos na Rogli premagala višinsko razliko med ničlo in najvišjo goro sveta, s turnimi smučmi je izpeljala everesting.
"Fizično sem pripravljena, bolj me je skrbelo, kako bom psihično 26-krat podrsala navzgor in se nato z užitkom odpeljala navzdol. Uspelo mi je tudi, ker je bil na Rogli prekrasen dan, veliko časa sem imela zaprte oči, akumulirala sem zvoke narave in vsake toliko pogledala, ali sem že na vrhu!"
Pravi, da je kolesarjenje v naravi prestiž. "Je lep občutek, ko poganjaš kolo in opazuješ naravo. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem gledala v zrak in so bile posledice manjši padci, a pravim, da je bilo vredno."
"Ko se odpravim na avanturo, vzamem s seboj najnujnejše. Moje oči so bile najlepše in najbolj svetleče tam daleč, brez šminke. Tudi dodatnih nogavic ne potrebujem, če se bo kaj zgodilo, bom poskusila improvizirati. Če se ti pa zgodi kaj nepredvidenega, ali je težko reči ne morem, ne gre več? Ko sprejmeš tudi to, da lahko odstopiš, je to še večji dokaz samemu sebi kot sprejeti samo zmago."
28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanje
Miha Kobal je podedoval hišo in kmetijsko posestvo, kjer ima danes tudi njivo. Prideluje predvsem čebulo, česen, fižol in krompir, ukvarja pa se tudi z razvojem tehnologij in strojev za pridelavo poljščin. Vstaja med šesto in sedmo uro zjutraj, pridejo dnevi, ko vozi traktor z lučjo, saj planoto že ovije tema. Pravi, da si je s trdim delom najprej uredil bivališče, njiva pa se je iz leta v leto večala.
"Preselil sem se v letu po uničujočem žledu, zato sem najprej začel reševati gozd. Videti je bil, kot bi nanj padla bomba. To sem počel pozimi, potem sem začel obdelovati majhno njivo, ki se je vsako leto večala. Še posebej zanimiva kultura se mi zdi česen. O pridelavi sem malo povprašal sosede in prijatelje, nekaj 'pogooglal' .. Tako na koncu najdeš svojo pot."
V deževnih dneh Miha Kobal načrtuje in razvija stroje. Tudi pozimi za to ne najde veliko časa, saj uči smučanje na Šentviški planoti.
"Sam sem naredil stroj za pletje, pa kombajn za česen, stroj za separacijo semen in zelenjave. Zdaj imam v načrtu še dva stroja: čistilec za čebulo in stroj za prebiranje fižola, ki bo temeljil na optični prepoznavi. Tako bo stroj prepoznal, kaj je kamen in kaj fižol ter kamen izločil."
"Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000
Monika Koprivnikar je diplomirana biologinja, vodja zavetišča Mačji dol in predsednica Žverce, društva za pomoč živalim v Škofji Loki. Najdenčkov je vsako sezono kotitve še vedno preveč, zavrženih je več sto mačk, zato zavetišča pokajo po šivih. Še pred odprtjem zavetišča je mačje mladiče nosila domov, a so s prostovoljci doma vsi poslušali: "Ja, kdaj boš pa oddal mladiče, kdaj, kdaj, kdaj." Pravi, da se dandanes veliko klicev potencialnih posvojiteljev začne z vprašanjem: Imate kakšne mladičke?
"Nekaterim ni nič drugega pomembno kot to, da je mucek luštkan. Ne pridejo do tega, da bi prebrali osnove, kaj mora mačka jesti, kaj je pomembno za zdravje, kakšne so bolezni, ki se lahko pojavijo pri mladičih. Prav v neko potrošniško izbiro pri živalih smo padli kot družba, imam občutek."
Na širšem območju Škofje Loke pomagajo zapuščenim živalim, ljubiteljica mačk je ena tistih, ki odgovorno skrbijo za neodgovornost drugih. Monika Koprivnikar pripoveduje, da je mačjih sirot preveč, te pa so posledica primitivizma in krutosti, ker skrbniki mačk ne sterilizirajo oziroma kastrirajo, nato pa mladiče stresejo v gozd ali z njimi naredijo celo kaj hujšega.
"Mi smo še vedno večji čudaki za družbo, tisti, ki skrbimo, celo za drugimi poberemo te živali, kot pa tisti, ki pač 'pustijo naravi svojo pot'. To je pač nekaj čudaškega, kdo se pri polni zavesti odloči, da bo vodil zavetišče za mačke, praktično življenje temu prilagodi ... Ne bo normalno živel, imel službe v pisarni. Ti predsodki so še vedno v smislu: 'crazy cat lady'. Odraščaš in se postaraš v družbi množice mačk, ne vem, to je še vedno neki predsodek. Saj res, moraš biti drugačen, drugače razmišljati, videti stvari, ki jih večina ne. Tudi zato je tako, kot je."
Poiščite Žverco, društvo za pomoč živalim in Mačji dol na Facebooku ali Instagramu.
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je naraje tiho
O letalnici posluša že vse življenje, a si v mladosti ni predstavljal, da bo nekoč napovedovalec, pravi Bojan Makovec. Priložnost se mu je ponudila po srečnem naključju in neprespani noči. Danes napoveduje številne športe.
"Leta 2001 sem dobil priložnost za komentiranje poletov na komentatorskem stolpu. To je bila moja prva Planica, naredil sem jo po svoje, brez izkušenj, le z entuziazmom. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil pač malo nor!"
Letos bo Planica vnovič brez gledalcev. Bojan Makovec pravi, da bodo ob tem spektaklu zelo pogrešani.
"Famo so naredili gledalci, ljubezen Slovencev in tujcev do Planice. Tekma bo zame ista, mogoče bom le za deset odstotkov manj kričal. Vseeno bom glasen za skakalce, da bodo videli, da se trudim. Bomo pa v komentiranju poskušali povedati, da je to zadnjič brez gledalcev, potem bo pa spet 30.000 ljudi."
Matjaž Šinkovc je upokojeni krvodajalec, ki je kri prvič daroval kot srednješolec leta 1973, zadnjič pa na svoj rojstni dan, 16. novembra 2020; kri je daroval 190-krat
Matjaž Šinkovc je duhovit gospod, ki pravi, da ne ve, koliko ljudem je pomagal, a je kri daroval skupno 190-krat: "Izračunali so 95 litrov krvi. Nekateri nimajo toliko cvička doma, kot sem jaz dal krvi!"
"Z osebjem na odvzemu krvi se poznamo, tam sem bil že skoraj inventar. Ko sem prišel pogosto ob 10.30 kot zadnji na vrsto, so se šalili, da bom dobil AMC: 'ajmar', metlo, cunjo za pomiti."
Prebolel je otroško paralizo, a sam ni nikoli potreboval krvi. Se pa tudi ni spraševal, za koga jo daruje. "Ni problema nekomu pomagati ali narediti nekaj dobrega, ne da bi pričakoval uslugo v zameno. Tako sva z ženo naučena, tako delava in mislim, da je tako najbolj prav."
Tistim, ki bi se radi opogumili, v narečju polaga na srce: "Jt, probat, pa ne obupat!" Seznam krvodajalskih akcij je tukaj.
Marko Sluga je atletski veteran, ki je z 1,13 m prvi na svetu v skoku v višino. Že vse življenje je športnik, po 70. letu pa se je spet posvetil atletiki. Vsak dan telovadi, nekajkrat tedensko pa resno trenira
"Sem Marko Sluga, letos bom star 86 let. Imel sem zelo pestro življenje, po izobrazbi sem diplomiran ekonomist ljubljanske fakultete in pravnik in imam tri izrazite hobije: službo, ki je predvsem potekala v računalništvu, drugi je šport in tretji umetnost, predvsem bidermajersko obdobje in slikarstvo," se predstavi gost oddaje Liki.
V jugoslovanski atletski reprezentanci je bil deseterobojec, kot mladinec in kot član, le malo mu je zmanjkalo, da bi se uvrstil na olimpijske igre leta 1960. Po 35. letu je začel igrati tenis in dosegal odlične rezultate.
"Tam pri sedemdesetih sem se pa vrnil k atletiki in od takrat naprej sem, bom rekel, uspešen veteranski atlet. Vsak dan vadim pol ure, drugače pa od trikrat do štirikrat na teden treniram po uro ali dve na stadionu ali v fitnesu."
Marko Sluga ne skriva načrtov za prihodnost. "Leta 2020 sem bil 3. najboljši veteran Slovenije, zdaj je načrt postati najboljši veteran Slovenije."