Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!
Marjeta Hribar je oblikovalka nakita iz premoga. Pogosto jo stranke vprašajo, ali bodo imele črne roke, če se ga dotaknejo.
"Nikakor ne. Premog zaščitim. Je pa res, ko ga poiščem v gozdu, je še grd, umazan in blaten. Kosi so zelo različni, eni so nastali iz drobnih vejic, ki so se nalagale na dnu vode, eni iz megadebel. In ravno zaradi tega ima vsak kos svojo naravo, tudi svojo trdnost. Potem ko premog naberem, ga 'utapljam' v naravnih smolah, prepojim ga, saj kisik povzroča njegov razpad. Sledita brušenje in oblikovanje!"
Njen praded je bil rudar, zato se še danes spominja, kako so nekoč živeli s tem poklicem. Otroštvo Marjete Hribar je bilo, tako kot številnih drugih v Zasavju, tesno povezano s tradicijo rudarstva.
"Spomnim se starih rudarskih ženic, ki so pospravljale rudarsko kolonijo, kako so pekle kruh, kako so imele še velike kotle, v katerih so kuhale perilo. To so stvari, ki jih zdajšnji otroci ne bodo imeli v spominu."
Marjeta Hribar pa ne izdeluje le nakita, sodelovala je pri različnih umetniških projektih, okrasila tri krone za tekmovanje Miss Slovenije, celo linijo obutve znanega izdelovalca. Ta hip se pripravlja na darilni program nominirancev za nagrado grammy, saj bodo njeni izdelki najverjetneje tudi del darilnega paketa.