Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki na Instagramu s profilom Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno
"Kava je bila prvi korak, potem sem nadaljevala z nakupovanjem direktno pri kmetu, zelenjave v komercialnih trgovinah sploh več ne kupujem, to se mi zdi totalen greh, raje grem s svojo embalažo do kmeta. Tudi na mlekomat greš s steklenico, jo napolniš, kolikor potrebuješ, ne več, da ni presežka in zavržka hrane," pripoveduje 26-letna študentka magisterija znanosti o živalih Ajda Mrak. Zanima jo predvsem dobrobit živali, tudi vzrejnih, sama pa se trudi za čim bolj trajnostni način življenja. O etičnem prehranjevanju ozavešča mlade na Instagram s profilom Futr za jutr.
"Pri takih zadevah se počasi daleč pride. In planiranje jedilnika se mi zdi zelo pomembno, ker se s tem izogneš zavržku hrane in tisto, kar je odveč, naslednji dan uporabiš drugače. Če ti ostane rižota, narediš polpete ali italijanske arančine, solato."
Ne kupuje komercialne kave, temveč tisto, pri kateri je ozadje dobavne verige znano in transparentno.
"Poleg tega kavo kupujem brez embalaže, kar pomeni, da vedno hodim po mestu z vsaj tremi ali štirimi kozarci za vlaganje, ki mi cinglajo, ampak meni sploh ni bedno, ker vem, da bom zjutraj pila dobro kavo!"