Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let
Ljubo Struna je starosta slovenskega filma in urbani čebelar. V ljubljanski četrti Murgle z ženo Marijo zdaj skrbi za šest čebeljih družin. Te oprašujejo sadno drevje in vrtove v okolici. "Jaz pravim, da sem imel tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino. Ampak sem povsod bil priljubljen in pošten."
"Jaz sem prišel k filmu leta 1949, danes imam 91 let. Čutim še vedno eno lepoto do filma, pa eno ljubezen do filma. Mi smo naredili lepe stvari: Ne joči Peter, Kekec, Na svidenje v naslednji vojni. To so bili filmi, ki si jih vedno rad gledal. Še vedno jih! Kolikokrat še srečam ljudi, pa pravijo, ti, sem gledal ta tvoj film. Tvoj film. Vsak reče tvoj, ker smo si jih vsi prilaščali! In še danes, hvala bogu, čutim, da sem filmar in čebelar."