Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everesting
Bernarda Jurič je 48-letna gradbena inženerka, ki pa je znana predvsem po svojih vztrajnostnih športnih preizkušnjah. Trikrat je premagala različne kolesarske poti v Avstraliji, v neizprosni vročini, dežju, močnem vetru in pesku. Leta 2017 je na smučeh pretekla 900 kilometrov od severnega vzporednika na Finskem do Arktičnega morja na Norveškem, na smučeh pa letos na Rogli premagala višinsko razliko med ničlo in najvišjo goro sveta, s turnimi smučmi je izpeljala everesting.
"Fizično sem pripravljena, bolj me je skrbelo, kako bom psihično 26-krat podrsala navzgor in se nato z užitkom odpeljala navzdol. Uspelo mi je tudi, ker je bil na Rogli prekrasen dan, veliko časa sem imela zaprte oči, akumulirala sem zvoke narave in vsake toliko pogledala, ali sem že na vrhu!"
Pravi, da je kolesarjenje v naravi prestiž. "Je lep občutek, ko poganjaš kolo in opazuješ naravo. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem gledala v zrak in so bile posledice manjši padci, a pravim, da je bilo vredno."
"Ko se odpravim na avanturo, vzamem s seboj najnujnejše. Moje oči so bile najlepše in najbolj svetleče tam daleč, brez šminke. Tudi dodatnih nogavic ne potrebujem, če se bo kaj zgodilo, bom poskusila improvizirati. Če se ti pa zgodi kaj nepredvidenega, ali je težko reči ne morem, ne gre več? Ko sprejmeš tudi to, da lahko odstopiš, je to še večji dokaz samemu sebi kot sprejeti samo zmago."