Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanje
Miha Kobal je podedoval hišo in kmetijsko posestvo, kjer ima danes tudi njivo. Prideluje predvsem čebulo, česen, fižol in krompir, ukvarja pa se tudi z razvojem tehnologij in strojev za pridelavo poljščin. Vstaja med šesto in sedmo uro zjutraj, pridejo dnevi, ko vozi traktor z lučjo, saj planoto že ovije tema. Pravi, da si je s trdim delom najprej uredil bivališče, njiva pa se je iz leta v leto večala.
"Preselil sem se v letu po uničujočem žledu, zato sem najprej začel reševati gozd. Videti je bil, kot bi nanj padla bomba. To sem počel pozimi, potem sem začel obdelovati majhno njivo, ki se je vsako leto večala. Še posebej zanimiva kultura se mi zdi česen. O pridelavi sem malo povprašal sosede in prijatelje, nekaj 'pogooglal' .. Tako na koncu najdeš svojo pot."
V deževnih dneh Miha Kobal načrtuje in razvija stroje. Tudi pozimi za to ne najde veliko časa, saj uči smučanje na Šentviški planoti.
"Sam sem naredil stroj za pletje, pa kombajn za česen, stroj za separacijo semen in zelenjave. Zdaj imam v načrtu še dva stroja: čistilec za čebulo in stroj za prebiranje fižola, ki bo temeljil na optični prepoznavi. Tako bo stroj prepoznal, kaj je kamen in kaj fižol ter kamen izločil."