Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
"Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000
Monika Koprivnikar je diplomirana biologinja, vodja zavetišča Mačji dol in predsednica Žverce, društva za pomoč živalim v Škofji Loki. Najdenčkov je vsako sezono kotitve še vedno preveč, zavrženih je več sto mačk, zato zavetišča pokajo po šivih. Še pred odprtjem zavetišča je mačje mladiče nosila domov, a so s prostovoljci doma vsi poslušali: "Ja, kdaj boš pa oddal mladiče, kdaj, kdaj, kdaj." Pravi, da se dandanes veliko klicev potencialnih posvojiteljev začne z vprašanjem: Imate kakšne mladičke?
"Nekaterim ni nič drugega pomembno kot to, da je mucek luštkan. Ne pridejo do tega, da bi prebrali osnove, kaj mora mačka jesti, kaj je pomembno za zdravje, kakšne so bolezni, ki se lahko pojavijo pri mladičih. Prav v neko potrošniško izbiro pri živalih smo padli kot družba, imam občutek."
Na širšem območju Škofje Loke pomagajo zapuščenim živalim, ljubiteljica mačk je ena tistih, ki odgovorno skrbijo za neodgovornost drugih. Monika Koprivnikar pripoveduje, da je mačjih sirot preveč, te pa so posledica primitivizma in krutosti, ker skrbniki mačk ne sterilizirajo oziroma kastrirajo, nato pa mladiče stresejo v gozd ali z njimi naredijo celo kaj hujšega.
"Mi smo še vedno večji čudaki za družbo, tisti, ki skrbimo, celo za drugimi poberemo te živali, kot pa tisti, ki pač 'pustijo naravi svojo pot'. To je pač nekaj čudaškega, kdo se pri polni zavesti odloči, da bo vodil zavetišče za mačke, praktično življenje temu prilagodi ... Ne bo normalno živel, imel službe v pisarni. Ti predsodki so še vedno v smislu: 'crazy cat lady'. Odraščaš in se postaraš v družbi množice mačk, ne vem, to je še vedno neki predsodek. Saj res, moraš biti drugačen, drugače razmišljati, videti stvari, ki jih večina ne. Tudi zato je tako, kot je."
Poiščite Žverco, društvo za pomoč živalim in Mačji dol na Facebooku ali Instagramu.