Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."
"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."
Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.
"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici
"Rojen sem v samostojni Sloveniji, a sem se na fakulteti zaljubil v industrijski dizajn nekdanje Jugoslavije. Stol lupina, Nika Kralja, sem obnovil, bilo ga je treba prebrusiti, zdaj pa obsesivno zbiram vse, kar najdem: od stolov iz osnovne šole do meblo luči, vaz, ni da ni," pravi Nejc Skvarča. Magister arhitekture že nekaj let zida škarpe, kamine, vodnjake in zidove iz kamenja. Zbiranje in obnavljanje pohištva, predvsem stolov, je tako za enkrat zgolj konjiček.
"Jaz sem naredil veliko napak, nisem uničil stolov, sem jih pa skazil. Ti imajo pri meni častno mesto, saj so moje napake. Sem se pa naučil vsega sproti: pogledaš, kako je stvar narejena, razstaviš, slečeš blago, narediš kalupe, sešiješ in sestaviš nazaj skupaj."
Kakšen predmet kupijo prijatelji, nekaj jih proda v tujino prek spleta. Pravi, da v stanovanju nima veliko prostora, a večina stolov konča prav tam.
"Kar je čudaško, ker imam labirint stolov, ki so tam bolj za okras, kakor za sedet. Veliko časa so name gledali kot na zmešanega sina, ki vlači domov kramo. V zadnjega pol leta smo se začeli pogovarjati, da to niso smeti. Oče in mama sta zdaj začela hoditi k meni v garažo in si izbirati stvari."