Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika.
Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo.
Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi.
Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten.
Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere.
Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Nisem ena tistih, ki pišejo dnevnik, nikoli nisem imela fotoaparata, ki bi ga zares uporabljala, dvakrat sem se preselila v tujino in vsakič ugotovila, da imam čisto malo materialnih stvari in da sem že marsikaj zavrgla. Vedno sem samo drvela prihodnosti naproti, prav malo mar mi je bilo za to, ali kakšen dragocen spominek na neko potovanje ali neko obdobje zavržem ali ne; in čeprav je pisateljičina naloga, da beleži, jaz nikoli nisem. Skoraj se ne spominjam več svojega maturantskega plesa, čeprav se mi je zdel to najpomembnejši dogodek leta, h kateremu je seveda sodilo veliko vina, nekaj razmazanih bleščic in presenetljivo lep nočni sprehod po izpraznjeni Miklošičevi. Zabeležila sem samo te drobne utrinke. Le trenutke. Le robove sestavljanke, vmes pa je nekakšna praznina.
In ko sem prejšnji petek v tišini sedla za pisalno mizo v knjigarni, v kateri sem nekoč delala, in upirala oči zdaj v zvonček nad vrati zdaj v vzorčke na temno zeleni preprogi, me je naenkrat preplavilo tisoč drobnih podrobnosti, spominov, na primer na točno določeno popoldne, ko sem krasila plastično božično smrečico v kotu, ali na točno določeno jutro, ko sem pila kavo na stopnicah, na to, kakšne skrbi sem imela takrat, na prijateljico, ki me je obiskala v knjigarni s hčerkico, ki takrat še ni hodila, ampak se je plazila po točno tej preprogi, zdaj pa je že v vrtcu. Vsi vtisi so bili tam, kjer sem jih pustila.
Leta 2020 sem se tik pred izbruhom korone vrnila iz Prage, v kateri sem preživela zimski semester. Skozi okna garsonjere sem gledala notranje dvorišče naše stavbe in sanjarila o ljudeh za zagrnjenimi zavesami na drugi strani. Tistega stanovanja se spomnim predvsem po nespečnosti, ki sem jo tedaj preživljala, na kavču sem buljila v modrikasti odsev televizorja kot sobna rastlina in prvotno navdušenje nad svojo sobo se je spremenilo v nenavadno hrepenenje po ljudeh ‒ katerih koli ljudeh, ki so prav tako kot jaz trpeli za nespečnostjo, po sorodnih nočnih pticah. In ko sem se vrnila domov, tako polna načrtov za večere, ki jih ne bom preživela sama, se je začelo prvo obdobje zaprtja, izolacije. In spet sem bila sama v svoji sobi. Kadar nisem delala za faks ali posedala na balkonu, sem sanjarila o svoji praški zimi, o ulicah, ki sem jih prečesala po dolgem in počez, v mislih sem opazovala nevidna ozvezdja na nevidnem zemljevidu mojih dni v tujem mestu, v katerem sem prvič živela čisto sama. In kar naenkrat me je prešinilo tisoč majhnih podrobnosti tistega stanovanja, ki jih prej nisem niti opazila, slišala sem zvok mikrovalovke, v mislih sem se sprehajala gor in dol po kuhinji na deževen večer. Nisem si zapisovala, toda nekaj se je vendarle zapisalo. Vame. Med drugim zaprtjem sem prav tako dolge večere preživljala doma, zaprta v svoji sobi, tokrat neki drugi; včasih sem brala, včasih poslušala glasbo. Podobno kot avtor Popotovanja po moji sobi sem poskušala ob pomoči domišljije pobegniti izmed zaprtih sten. Nisem pa bila tako pozorna na svojo sobo, predvsem sem želela čim prej iz nje. Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi v dvajsetih ves čas dozdeva, da puščam za seboj obdobja in prostore in da je čas prehitro minil, da bi jih lahko kot metulje ujela v kozarec svojih misli. To je za pisateljico slabo. Malo spominov, malo podrobnosti, malo gradiva. Ampak morda zame ne velja rek daleč od oči, daleč od srca. Šele ko od nekod odidem, ko se kaj konča, ko kaj pogrešam, skozi moje misli zavijugajo spomini. Vse zgodbe, ki nekaj pomenijo, so kar naenkrat tu. Ko zazvoni zvonček nad vrati knjigarne, stopi skozi vrata mlajša verzija mene, to, kar sem nekoč bila, in mi poda svinčnik.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Eden od najpomembnejših trdnih podatkov o stanju v gospodarstvu je BDP, ki se je v ZDA v prvem četrtletju letošnjega leta skrčil za 0,3 odstotka. To je bil prvi padec v zadnjih treh letih, kar je na prvo žogo za marsikoga potrditev, da so ZDA na zanesljivi poti v recesijo zaradi sunkovitega preobrata k vodenju agresivne ekonomske politike. Vendar ni tako. Napoved dviga carin je namreč močno pospešila rast uvoza v ZDA, saj so distributerji in domači proizvajalci pohiteli z nabavami pred uveljavitvijo višjih carinskih stopenj, pri čemer nekatere pozneje sploh niso bile uveljavljene ali pa so bile uveljavljene po nižji stopnji. Investicije in potrošnja gospodinjstev sta se povečali, medtem ko se izvoz in potrošnja države nista pomembno spremenila. Končna prodaja domačim zasebnim kupcem se je povečala približno toliko kot v zadnjem četrtletju lanskega leta, za 3 odstotke, kar pomeni, da se kazalniki pesimizma v potrošnji niso odrazili tudi v realnem padcu prodaje. Tudi cene v ZDA se zaradi carin niso povečale. Nasprotno, njihova rast se je zniževala, kar je bilo povezano tako z nižjimi cenami energentov kot nižjo rastjo drugih cen.
V prvem četrtletju so bile cene za ameriške potrošnike medletno višje za 2,7 odstotka – marca le še za 2,4 odstotka – medtem ko se je umirila tudi rast osnovne inflacije, ki ne vsebuje cen energentov in sezonske hrane. Te cene so se povečale nekoliko bolj, v prvem četrtletju za dobre 3 odstotke. Ključni trdni podatki torej kažejo, da se kaj posebej dramatičnega v ameriškem gospodarstvu ni zgodilo. Potrošnja ameriških gospodinjstev predstavlja dve tretjini ameriškega BDP in prodaja na drobno se je vsaj v prvem četrtletju še povečevala. Stopnja brezposelnosti ostaja nizka in je na nivoju pred izbruhom pandemije covida-19. Dinamika uvedbe novih carin tudi zelo verjetno ne bo takšna, kot je to veljalo ob prvih napovedih ameriškega predsednika, kar je spoznal tudi sam po negativnem odzivu delniškega in obvezniškega trga. Obenem ameriška in kitajska podjetja intenzivno iščejo načine, kako se izogniti sedanjim visokim carinskim stopnjam. Na izvoz blaga s Kitajske v ZDA namreč znaša carinska stopnja 145 odstotkov, v drugo smer pa 125 odstotkov. Tako podjetja poročajo nižjo vrednost blaga, ki ga izvozijo, in na znižano vrednost plačajo kupci nižjo vrednost carine. Lahko pa tudi spremenijo poreklo blaga na način, da ga izvozijo v drugo državo, iz katere se carine ne obračunajo ali pa obračunajo po nižji stopnji. Prav opisana prilagodljivost podjetij kaže, kako težko je v praksi izvajati carinsko politiko v svetu, ki je zelo globaliziran. V ponedeljek sta Združene države in Kitajska po kratkih pogajanjih v Ženevi sporočili, da sta vsaj za obdobje 90 dni pripravljeni uveljaviti nižje carinske stopnje na medsebojno trgovinsko menjavo. Združene države so jo znižale s 145 na 30 odstotkov, Kitajska pa s 125 na 10 odstotkov.
Čas je, da analiziramo tudi podatke za Evropsko unijo. V prvem četrtletju letošnjega leta se je obseg BDP v Evropski uniji po prvi oceni povečal za 0,3 odstotka, kar je podobna rast kot v zadnjem četrtletju preteklega leta. K tej rasti je pomembno prispevala kar 3,2-odstotna rast BDP na Irskem, ki zaradi statistične posebnosti beleženja izdatkov za razvoj svetovnih multinacionalk občasno beleži zelo visoko gospodarsko rast. Prav tako se je BDP ponovno povečal v Nemčiji in Avstriji, in sicer za 0,2 odstotka.
Tudi zadnji podatki o razpoloženju v aprilu v ameriškem in evropskem gospodarstvu kažejo, da so prisotni le znaki umirjanja rasti, ne pa znanilci velikih padcev v realnem gospodarstvu. Omeniti pa je treba še eno okoliščino, ki izrazito pozitivno vpliva na Evropo, in sicer nižje cene energentov in surovin. Cene surovin in energentov so se za evrske kupce v aprilu tretji mesec zapored pocenile, in sicer tokrat kar za desetino. K temu so v pomembno prispevale cenejše energetske surovine, katerih cene so bile na najnižji ravni po juniju 2021. Drugi mesec zapored so upadle tudi cene drugih surovin, in sicer za šest odstotkov. K padcu cen surovin je opazno prispeval tudi močnejši evro, ki je v odnosu do ameriškega dolarja v enem mesecu pridobil 3,8 odstotka in je predstavljal dobro tretjino celotnega padca cen surovin za evrske kupce.
Med pomembnejšimi cenami fosilnih energentov, ki so bistvene za evropske kupce, se je povprečna cena sodčka nafte brent v aprilu znižala za desetino in je v povprečju dosegla 60,4 evra za sodček, kar je najmanj po avgustu 2021.To pripisujemo zaostrenim zunanjetrgovinskim odnosom med ZDA in trgovinskimi partnericami, zlasti Kitajsko, kar bi se ob zastoju sklepanja trgovinskih sporazumov lahko odrazilo v nižji svetovni gospodarski rasti in manjšem povpraševanju po surovi nafti. Prav tako je k temu prispevalo zvišanje proizvodnje surove nafte držav članic naftnega kartela OPEC. Če torej potegnemo črto pod bilanco trgovinskih vojn, lahko ugotovimo, da resnih razlogov za paniko ni, kar so dejansko ugotovili tudi delniški trgi, ki so v slabem mesecu dni pridobili desetino svoje vrednosti.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Reševanje z motorjem zahteva celega človeka, absolutno prisotnost v času in prostoru. To ni samo služba. Je del življenja, ki ga občutijo najbližji člani družine. Za reševalca na motorju je poleg odličnega obvladovanja motornega kolesa in izjemnega strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje samega sebe v najbolj stresnih in intenzivnih okoliščinah. Delo reševalca motorista se začne s prihodom na mesto dogodka, kjer te pričakajo nepredvidljivi prizori. Običajno si sam z nekaj očividci, ki jih moraš v zelo kratkem času pridobiti na svojo stran, saj ti postanejo neprecenljiv vir pomoči.
Po zvočniku se zasliši motor. Oblečem zgornji del kombinezona, nadenem si čelado in se oglasim dispečerju. Pove, da grem na obrobje Ljubljane, kjer oživljajo mlajšega človeka. Takrat še nismo imeli navigacije. Področje pokrivanja je bilo treba dobro poznati, da si lažje obvladoval stres. Dispečerji so imeli ogromno znanja in fotografski spomin za lokacije. V določenih primerih te je dispečer prek UKV-povezave pripeljal do točnega kraja dogodka.
Prižgem motor, lučke, sireno in se odpeljem čez rampo. Vožnja s svetlobno in zvočno signalizacijo predstavlja ogromen stres že v reševalnem vozilu. Na motorju je to stres na potenco. Sireno imaš pod sedežem, tako da čutiš tudi vibracije. Srčni utrip poskoči na 160 udarcev v minuti. Boj se začne. Predvidevanje je ključno, da lahko varno prideš na lokacijo. Na Tržaški ulici se vsa vozila primerno umaknejo in naredijo tako imenovani reševalni pas, da lahko grem varno po sredini. V ogledalu zagledam osebno vozilo, ki mi sledi. Le nekaj metrov za mano. Brezglavo, noro in nerazumljivo. Pokažejo se vse frustracije posameznikov, ki na ta način hranijo svoj ego, ne razmišljajo pa o posledicah, ki sledijo. Obvestim dispečerja, naj obvesti policijo, da objestnega voznika ustavijo.
Pridem na kraj dogodka, kjer je mama in še nekaj očividcev. Eden od prisotnih, ki je bil vidno utrujen, je izvajal stise prsnega koša. Nemudoma poskrbim za menjavo in enega od laikov prosim, da začne stiskati. Po nekaj minimalnih popravkih je bil zelo suveren. Odprem kovčke, v katerih imam vso potrebno medicinsko opremo, in se fokusiram na namestitev defibrilacijskih elektrod. Analiziram bolnikov srčni ritem. Ventrikularna fibrilacija. Odlično, si mislim sam pri sebi. Imamo dobro izhodišče. Glasno opozorim prisotne in izvedem defibrilacijo. Začnemo s ciklom temeljnih postopkov oživljanja. Medtem oskrbim dihalno pot in vzpostavim intravensko pot. Po dveh minutah reanimacije vzpostavimo cirkulacijo. Pacient je zadihal še pred prihodom ekipe nujnega reševalnega. Zazvoni pozivnik. Huda prometna nesreča na ljubljanski obvoznici. Ekipo nujnega reševalnega vozila prosim, naj mi pomagajo nadomestiti porabljeno opremo, in odhitim naprej.
Kljub vsem treningom nekaj mesecev pred sezono in dobri psihofizični kondiciji je to še vedno služba, kjer ne veš, ali se boš vrnil nazaj. To se je pokazalo že zelo hitro, ko je naš kolega Peter doživel hudo prometno nesrečo, ki je močno zarezala med vse nas. Moje globoko spoštovanje vsem reševalcem, ki se s prvim majem podajajo na misijo. Srečali jih boste v Ljubljani, Mariboru in na obali.
In tako, tam zunaj, na vročem asfaltu in v tihih bitkah za vsako življenje, delujejo tisti, ki ne iščejo priznanja. Njihov pogum je tih, a brezmejen. Njihove roke so tiste, ki rešujejo, njihova srca tista, ki dajo. Življenje rešujejo roke, ki ne iščejo slave.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Zadnje čase veliko slišim o krizi branja, o tem, da upada zanimanje za
literaturo, za branje na splošno, kot je povzel urednik Aljoša Harlamov v svojem nedavnem eseju na portalu LUD Literatura, pa je velik problem tudi to, da mladi vse več berejo v angleščini in da jih bomo za branje kompleksne in dobre literature v slovenskem jeziku navdušili, ko se ta trend obrne. Kadar me kdo malce provokativno zbode, češ: saj nihče več ne bere in knjige postajajo vse manj pomembne, pomislim na svoj bralni kljub.
Pred nekaj leti sem prebrala uvodnik v eno izmed številk revije Literatura, ki ga je napisala prevajalka in kritičarka Diana Pungeršič, govoril pa je o njeni izkušnji vodenja bralnih klubov. V uvodniku je zapisala, da so bralni klubi najboljši način, kako obrniti na glavo trditev, da je knjig vse več, bralcev pa vse manj. Takrat me je prvič prešinilo, da bi morda nekega dne lahko bralni klub vodila tudi sama in pravzaprav si v sodobnem svetu, polnem odtujenosti in osamljenosti, ne znam predstavljati boljšega načina za spodbujanje branja, kot je druženje ob knjigah. Če celo filme vse več gledamo doma, v preteklem stoletju pa smo se morali za to večkrat nameniti v kino in srečati z drugimi, ni treba, da tudi beremo samo doma oziroma da ostane branje nekaj samotnega. Nasprotno.
Lani se mi je želja, da bi vodila bralni klub, tudi prvikrat izpolnila. Vodila sem eno sezono bralnega kluba esejistike tujih in slovenskih avtoric v organizaciji Literarno- umetniškega društva Literatura. Ta teden začenjam že drugo sezono, prijav v bralni klub pa je od lani občutno več in zdi se, da so bralni klubi popularni, saj jih po nedavnih poročanjih v Sloveniji deluje že približno osemsto. Z udeleženkami in udeleženci mojega kluba smo se enkrat na mesec dobivali in se pogovarjali. Tako preprosto. Navdihovale so nas avtorice, kot so Helena Koder, Nora Ephron, Marguerite Duras, Susan Sontag, Manca G. Renko in druge. Naša bralska srečanja pa so bila zame navdihujoča še na nekoliko drugačen način. Vodenje bralnega kluba je dodatno okrepilo moje prepričanje, da so knjige in dobre zgodbe gradniki skupnosti. Na srečanjih smo resda debatirali o knjigah, vedno pa so naši pogovori prerastli v pogovore o naših izkušnjah in občutjih. Včasih so bili preprosto lep družaben dogodek. In svoje klubovce sem vselej spodbujala, naj se udeležijo srečanja, tudi če knjige niso prebrali. Ker verjamem, da se nad knjigami navdušimo, ko so nad njimi navdušeni drugi, in konec koncev tudi sama najraje prejmem kakšno
bralno priporočilo svojih kolegic. Spodbujanje ljubezni do branja se zato lahko dogaja na veliko načinov, eden izmed njih pa je tudi zelo oseben: neka knjiga, ki je morda sicer ne bi vzeli s police v knjižnici, nam lahko lepega dne spremeni življenje. Ko se pogovarjamo o tem, kako nas branje nagovarja, govorimo vselej tudi o sebi in svojih intimnih bralskih doživetjih. Pa tudi o pomembnih vprašanjih, ki jih tako mojstrsko osvetli dober esej na temo materinstva, bližine, moško-ženskih odnosov, ekologije, pop kulture, ne nazadnje literature. Tako kot v otroštvu po zaslugi svojih klubovcev danes ljubezen do branja znova in še bolj vidim kot nekaj, kar nas povezuje in je nalezljivo. Srečanja bralnega kluba so priložnost, da se poslušamo. In to v družbi, ki trpi in je razdejana zaradi odsotnosti posluha za stiske in mnenja drugih, ki nismo mi.
Ko se srečujemo v bralnem klubu, ohranjamo živo ljubezen do branja, pa tudi ljubezen do pripovedovanja – pripovedujemo si o svojih popotovanjih s posamezno knjigo, tako pa krepimo prakso pripovedovanja zgodb, ki je za družbe tako pomembna že od začetka časa. Knjige nas opolnomočijo, da premišljujemo o sebi in drugih. Kot je dejala Joan Didion, si pripovedujemo zgodbe, da bi lahko živeli. Da bi pripovedovali, pa potrebujemo poslušalce. Ne le pisatelji. Prav vsi.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Ko govorimo o radikalizaciji in nasilju, zlasti med mladimi, se družba pogosto odzove s hitro obsodbo v smeri moraliziranja, poenostavljenih odgovorov, strogih kazni in raznih ukrepov ničelne tolerance. Gre za hitre, toda žal tudi nepremišljene odzive, ki nam ne ponujajo pravih vpogledov v dogajanje in nas pogosto peljejo v iskanje neustreznih in radikalnih rešitev, kot je na primer popolna prepoved telefonov.
Skladno s tem je najprej treba reči, da se radikalna prepričanja ne zgodijo čez noč. Če želimo razumeti, kako se oblikujejo in zakaj mladi v njih iščejo odgovore in tudi uteho, moramo namreč pogledati širšo sliko.
Podlaga za radikalna prepričanja se ne začnejo na spletu, ampak že veliko prej, in sicer z idejami, ki se zdijo povsem vsakdanje in sprejemljive in s katerimi se mladi srečujejo v svojem najširšem socialnem okolju. Piramida nasilja ponuja pomemben vpogled v ta proces – nasilje se ne pojavi nenadoma, temveč raste iz kulturnih vzorcev, ki marsikaj opravičujejo. Ko kot družba dopuščamo seksizme, normaliziramo nestrpnost do vsega, kar naj bi se razlikovalo od postavljenih družbenih idealov, se posmehujemo šibkosti ali normaliziramo spolno neenakost, ustvarjamo temelje, na katerih se lahko razvijejo radikalnejše ideologije. Majhni vsakodnevni signali, ki opravičujejo neenakost, zaničevanje ali izključevanje, oblikujejo miselni okvir, v katerem se nasilje lahko zdi upravičeno in tudi smiselno.
Eden bolj skrb vzbujajočih pojavov sodobnega časa pa sta porast radikalizacije med mladimi moškimi in širjenje tako imenovane “toksične moškosti”, ki temelji na prepričanju, da so za njihove težave in frustracije, tako na osebni kot družbeni ravni, krive ženske in feminizem, saj naj bi feministična prizadevanja zamajala bistvo moške identitete in njen tradicionalni pomen. Družbena omrežja so pri tem postala plodna tla za širjenje takih prepričanj, pri tem pa vplivneži in subkulture, kot so inceli in moškosfera, utrjujejo ideje, da sta moška moč in nadzor nad ženskami ključna za ohranitev tradicionalnega moškega statusa. Ob tem širijo miselnost, da je uveljavljanje avtoritete z nadzorom in agresijo edini način za ohranitev prave moškosti v družbi, ki naj bi bila vse bolj ogrožena prav zaradi preveč emancipiranih žensk.
Težave pri takih radikalnih prepričanjih so, da pogosto ob upravičevanju nasilja vanj tudi vodijo, to potrjujejo tudi raziskave in podatki, ki kažejo na porast medvrstniškega nasilja in nasilja nad ženskami. Na ta problem nas opozori tudi serija Adolescenca, katere scenarij temelji na resničnih dogodkih, ko je bilo v Angliji v krajšem obdobju več umorov mlajših deklet, ki so jih zakrivili njihovi sošolci oziroma vrstniki in ki so bili posledica prav takih destruktivnih prepričanj.
V skladu s tem se postavljajo vprašanja, kako naj se družba, predvsem odrasli, odzovemo na te izzive in kako naj z mladimi delamo. Žal pa se najpogostejši odgovori še vedno vežejo ali na strogo kaznovalno politiko ali pa na ukrepe, ki izhajajo iz pristopa ničelne tolerance, ki pa imajo številne pasti in dolgoročno ne prinašajo najustreznejših rešitev. Če mladostnika samo kaznujemo, ga tako še bolj potisnemo na družbeni rob, kjer postane še dovzetnejši za radikalne ideje, saj se lahko v občutku odrinjenosti zateče k skupinam, ki mu ponujajo občutek pripadnosti in preprostih odgovorov na številna kompleksna vprašanja.
Na drugi strani pa ničelna toleranca spodbuja moralno paniko in ustvarja lažno predstavo, da so vsi mladi enako problematični, med seboj enaki in enako dovzetni za sodobne radikalne trende. Tako poenostavljeno razmišljanje vodi v pokroviteljski odnos do mladih, ki jim odvzema možnost soodločanja in sodelovanja pri iskanju rešitev ter razumevanja njihove raznolikosti in specifik. Namesto da bi jih spodbujali h kritičnemu razmišljanju in vključevanju v iskanje rešitev, jih tako obravnavamo kot pasivne in neodgovorne subjekte, ki jih je treba samo nadzorovati in disciplinirati.
S takimi pristopi se na koncu ne zmanjšujejo konflikti, temveč se ustvarjajo dodatni prepadi – tako med mladimi samimi kot med mladimi in odraslimi. Namesto kaznovanja in izključevanja je zato pomembno, da gradimo mostove, ki omogočajo dialog, razumevanje in vključevanje, saj so prav taki pristopi ključni za konstruktivne družbene spremembe in dolgoročne rešitve.
Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Nobenih balonov, konfetov, karaok in podobnega. Leta 2007 sem torej praznovala deveti rojstni dan, tega leta pa je bila predvajana zadnja epizoda moje najljubše serije, Gilmore Girls, ali Midve z mamo, ki je tedaj še nisem poznala. V sklepni epizodi serije, ki se večinoma dogaja v izmišljenem mestecu Stars Hollow, glavna junakinja Rory odhaja. Zapušča mesto, v katerem je odrastla, v katerem se je dvakrat fatalno zaljubila, v katerem živi njena najboljša prijateljica Lane, v katerem stoji restavracija Luke’s – ameriški “diner”, ki ga vodi Luke, Roryjina očetovska figura, velika ljubezen njene mame Lorelai. To serijo imam rada iz veliko razlogov: predvsem pa, ker sem vedno hrepenela, da bi živela v tako povezanem, mirnem in hkrati razburljivem mestecu, kot je Stars Hollow. Skupnost meščanov in meščank se v zadnjem delu odloči, da bo za Rory, ki je pravkar diplomirala in na vrat na nos sprejela novo službo, pripravila zabavo presenečenja, tik preden odide. Kaj je skupnost, če ne ljudje, ki praznujejo tvoje dosežke, celo tiste, ki prinašajo slovo? Letos bom dopolnila sedemindvajset let in pred kratkim sem v novi obleki nekoliko živčna skupaj s kolegi in kolegicami v prelepi dvorani Univerze v Ljubljani pozirala fotografinji z rdečo mapico, v kateri je bila moja magistrska listina.
Po podelitvi sem objela nekatere sošolke, ki jih že dolgo nisem videla, spila kozarec šampanjca in … pomislila, da se ne spomnim, katero je bilo zadnje predavanje, ki sem ga obiskala kot študentka druge stopnje primerjalne književnosti in filozofije, oziroma da se ne spomnim, kaj sem počela po tem predavanju. Smo šli kam na pivo? Ali sem sploh praznovala zagovor magistrske naloge s prijateljicami, smo šle kam na kozarec vina, sem tisti konec tedna po zagovoru šla ven? Nekatere dosežke in prelomnice v življenju skoraj obvezno praznujemo: konec srednje šole z maturantskim plesom, konec obdobja pred poroko z dekliščino, selitev v drugo stanovanje s poslovilno zabavo, odhod z nekega delovnega mesta prav tako. Ko sem se poslovila od ene svojih najljubših služb, ki sem jih kadar koli imela, smo imeli čudovito zabavo: natančno se spomnim, s kom sem tisti večer govorila, kako sem bila oblečena, kakšno rožo sem dobila za slovo, kako smo pozirali za gasilsko fotko. To je bil konec nekega obdobja. Konci so žalostni, ampak vseeno jih zaznamujemo: želimo se jih spominjati. Pred časom sva se s prijateljico pogovarjali o tem, kakšne ljubezenske zgodbe naju najbolj ganejo, ob tem je dejala, da čuti posebno naklonjenost do ljubezenskih zgodb, ki se dogajajo konec poletja: za katere je jasno, da skušajo prehiteti čas, da tekmujejo s prihodom jeseni. Dolgo sem razmišljala o tem: vem, kaj je imela v mislih. Konec poletja je obdobje, ki ga skušam čim bolj izkoristiti, ker zame napoveduje konec nekega svobodnega časa, polnega možnosti in obetov, da se bo zgodilo nekaj nepozabnega: poleti sem svobodna, navdihnjena, spočita. Jesen me samo vrže s tečajev.
Na koncih je torej nekaj grenko-sladkega in pompoznega hkrati: kličejo po tem, da jih ovekovečimo s fotografiranjem in zabavami. Začela sem razmišljati, kako hitro se je končal študentski del mojih dvajsetih in da ga morda nisem pravilno zaključila: lahko bi šla na potovanje, si naredila nov tatu, lahko bi z nekim obredom simbolno naredila črto pod svojimi študentskimi leti, ozavestila, da je res konec. Še vedno včasih sanjam, da na sončen dan pešačim na predavanje na filofaks. Koncev se vedno bojim: ne zdijo se mi priložnost za nove začetke, ampak nekaj tragičnega, kar naznanja, da bo del mene za vedno umrl. Zanimivo pa, da je bil prvi kompliment, ki sem ga kadar koli dobila za svoje pisanje, da imam talent za to, kako končati pesem. V resnici se mi je vedno zdelo, da konec pesmi najbolj določi njen pomen.
Ne predstavljam si, da bi z dlanjo pokrila zadnji verz in ga samo preskočila. Zakaj potem vsakič, ko se v življenju nekaj konča, naredim podobno? Ali ni prav način, kako se nekaj konča, ta, ki nas zaznamuje? Serija Midve z mamo se konča tako, kot se je začela pilotna epizoda, v kateri je imela Rory petnajst let: mama in hči še zadnjič sedeta za mizo v Lukovi okrepčevalnici. Ni vsak konec nov začetek, morda pa je priložnost, da se spomnimo, kako daleč smo prišli. In da je prihodnost vedno pred nami.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Medtem ko marsikje 8. marec mine v duhu cvetja, čokolad in praznih pohval, je resnično bistvo tega dne v spominu na težko prehojeno pot do enakopravnosti. Ta dan ni zgolj simbolični opomnik, ampak tudi klic k akciji, saj dogajanja v svetu kažejo, da so pridobljene pravice žensk velikokrat ogrožene, da niso nikoli v celoti varne pred ukinitvijo ter da kljub enakopravnosti sistemska in individualna diskriminacija žensk in deklet še zdaleč ni odpravljena. Raziskave in poročila različnih mednarodnih organizacij namreč jasno kažejo, da se ženske in dekleta po vsem svetu še vedno soočajo z različnimi oblikami diskriminacije po spolu, nasiljem, omejevanjem in tudi odvzemanjem pravic.
Kot opozarjajo v okviru Združenih narodov, leto 2025 predstavlja ključen trenutek v globalnem prizadevanju za enakost spolov in opolnomočenjem žensk, saj obeležujemo 30. obletnico sprejetja Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so jo sprejeli na znameniti Četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu. Ta dokument ostaja najnaprednejši in najširše podprti globalni načrt za pravice žensk in deklet. Njegove smernice so usmerjale politike in programe na ključnih področjih napredka, kot so izobraževanje, zdravje, politična udeležba, ekonomsko opolnomočenje ter odprave nasilja nad ženskami. Gre za dokument, ki je temeljito spremenil agendo pravic žensk in pripomogel k vidnemu napredku na tem področju.
Tako je na primer pred letom 1995 le 12 držav imelo zakonodajo proti nasilju v družini. Danes pa v 193 državah obstaja več kot 1.500 zakonodajnih ukrepov, s katerimi opredeljujejo to nasilje, ki v največjem deležu prizadene prav ženske. Pekinška platforma je ob tem spodbudila tudi vzpostavitev številnih storitev za preživele nasilja, kot so zatočišča, pravna pomoč, svetovanje in zdravstvena oskrba. Te storitve so se razširile po vsem svetu in so danes dostopne številnim ženskam in dekletom. Pekinška agenda je sprožila tudi številna globalna gibanja za pravice žensk, ki izzivajo škodljive stereotipe in ustaljene prakse ter uveljavljajo politike, zakone in institucije za enakost spolov. Poudarila je tudi pomen polne in enakopravne udeležbe žensk pri reševanju konfliktov in preprečevanju nasilja, tudi na odločevalskih ravneh. Danes ima tako 112 držav nacionalne akcijske načrte za ženske, mir in varnost – leta 2010 je bilo takih držav le 19. Ti načrti so bili ključni za povečanje sodelovanja žensk v mirovnih procesih, omogočanje dostopa do vodstvenih položajev in sprejemanje zakonov za obravnavo spolnega nasilja v konfliktih.
A kljub napredku, ki ga nikakor ne gre zanikati, je slika o položaju žensk in deklet daleč od idealne in pred nami so številni izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Svet se žal sooča z naraščajočimi konflikti, podnebnimi spremembami in digitalnimi izzivi, ki pomembno vplivajo na položaj žensk in deklet ter ogrožajo njihove pravice in življenja. Kot opozarjajo Združeni narodi, je leta 2023 kar 612 milijonov žensk in deklet živelo na območjih oboroženih spopadov, kar je za polovico več kot pred desetletjem.
Prav tako raziskave kažejo, da zaupanje v demokracijo upada, civilni prostor za delovanje aktivistk in organizacij se krči, napadi na pravice žensk pa postajajo vedno bolj sistematični. Dostop do izobraževanja, zaposlitve in odločanja je še vedno neenak in v globalnem smislu še vedno predstavlja prostor tako odkrite kot prikrite diskriminacije.
Zato je pomembno, da si ob prihajajočem osmem marcu ne zatiskamo oči pred realnostjo. Ta dan ni tu zato, da bi ženskim kolegicam in partnerkam rekli "hvala" in se nato vrnili k stari rutini. Ta dan je priložnost, da se zavemo, kje smo in na čem bi še bilo potrebno delati. Praznovanje 8. marca pomeni, da skupaj zahtevamo spremembe, ki bodo zagotovile pravice, enakost in opolnomočenje za vse ženske in dekleta, in to ne le na ta dan, ampak vsak dan v letu. V svetu, kjer so pravice žensk znova pod pritiski, je ta dan opomin, da boj ni zaključen – in da korakov nazaj ne smemo dopustiti.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Pisateljica Edith Warthon je dejala, da so ljudje kot posestva drugih ljudi: o njih vemo samo tisto, kar se dotika našega posestva, oziroma o njih vemo zgolj nekaj podrobnosti, ne pa vsega, kot si to razlagam jaz. Ampak kaj je boljšega od tega, da tvoji bližnji poznajo tvoje male radosti in drobna veselja in jim ta veselja še celo nekaj pomenijo? Zame je, odkar resneje pišem, tako pomembno, da sem radovedna in da se trudim opaziti tudi kakšne povsem običajne poteze ljudi okrog sebe, pa tudi, kaj jim je pomembno, čeprav govorimo o čem banalnem. To pomaga, da laže zasnujem živ in prepričljiv lik. Kot pisateljica moram, verjamem, poznati veliko različnih življenjskih zgodb, predvsem pa moram ljudi imeti rada – in se zanimati za to, kaj imajo radi oni.
Ob nedavnem prazniku kulture sem premišljevala o tem, da je prav umetnost tisto, kar imam tako zelo rada: moj oče je slikar, moja mama arhitektka, študirala sem književnost, vodim bralni klub, pišem.Temu pripisujem izjemen pomen, to me oblikuje kot osebo. Stvari, ki jih imamo radi, so kot rastline in drevesa, ki krasijo naša posestva. Ljudje, ki jih imamo radi, nam ostanejo v spominu tudi zaradi svojih drobnih ljubezni, do, na primer, posebne vrste piškotov, posameznega dela dneva ali neke klavirske skladbe. Ker so imeli radi nekega pesnika ali neko sliko v muzeju, ob kateri so se razjokali. To, da je del naše osebnosti, kakšna umetnost nas nagovori, se mi zdi ganljivo.
V srednji šoli me je bilo sram priznati, da je film, ki sem ga gledala največkrat, Notting Hill, ker je to romantična komedija, ne pa, v narekovajih, resen film, saj je bilo v mojem krogu na gimnaziji to, da si gledal resne filme, to, kar te naredi kul. S prijateljico sva se pred kratkim pogovarjali o tem, zakaj ljudje zmerjamo druge zaradi stvari, ki jih imajo radi, celo če so to nedolžni hobiji: kvačkanje, vrtnarjenje, reševanje križank, igranje namiznih iger. Rekla je, da njen mož take ljudi imenuje ubijalci veselja, ker imajo potrebo, da nekoga zasmehujejo zaradi njegovih ali njenih zanimanj. Pomislite, kolikokrat ste bili priča, da je začel nekdo na žurki ali na kavi ali v službi s posebnim žarom v očeh pripovedovati o kakšnem svojem hobiju ali o tem, kako noro se veseli, da bo končno videl to in to glasbeno skupino, ali pa, da se je končno vpisal v tečaj risanja, nekdo pa je cinično komentiral, češ kako bedno. Mene je prav moja ljubezen do literature naučila, da je največ, kar lahko imamo, pristna radost do nečesa, kar nam je pomembno in kar dela naš vsakdan bogatejši.Kaj je hujšega kot to, da si nad nečim močno navdušen, pa te nekdo s pikrim komentarjem takoj zabije? Vem, da se zdi komu nesmiselno, da mi je bila letos prvega januarja najljubša stvar to, da sem si na portalu Goodreads naredila seznam za bralni izziv. Ampak to ne zmanjša mojega veselja ob tem. Zame je pomembno, če pri sočloveku zaznam iskreno radost do česar koli, pa naj bo to zbiranje znamk ali kaj drugega, kar naredi vsak dan lepši – najti radost v še tako sivem dnevu je prav tako oblika umetnosti. Nekaj res lepega mi je, da vsakdo izmed nas v svojem vsakdanjem življenju goji ljubezen do česar koli. To z lahkoto prevedem v jezik svojih ljubezni.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Večino časa se velike države ne zapletajo neposredno v konflikte velikih vojaških razsežnosti, ker imajo večjo korist od miru in medsebojnega gospodarskega sodelovanja: posledica sta gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Ko pa se zapletejo, je pomembno, da lahko te konflikte tudi financirajo, da imajo močno domačo proizvodnjo in dostop do surovin, ki jim lahko zagotavljajo hitro širitev vojnega arzenala. V luči tega so carinske vojne nova vrsta hibridnega vojskovanja, pri kateri je strateški cilj države, ki ga uvaja, pomembnejši od kratkoročnega, ekonomskega. Namen ameriškega predsednika je namreč ohraniti tehnološko prevlado pri naprednem delu proizvodnje in povečati tisti del proizvodnje, ki dobavlja prvemu, saj se s tem znižuje tveganje nedobavljivosti uvoženih izdelkov za Združene države, če bi kdaj nastal večji konflikt. Drug namen je morda v tem, da želi ameriški predsednik doseči kaj drugega, kar ni povezano z neuravnoteženo blagovno menjavo. Tak cilj je nazadnje dosegel z Mehiko, ki se je zavezala poostritvi mejnega nadzora pri nelegalnih prehodih Mehičanov in drugih prebivalcev držav Latinske Amerike iz Mehike v Združene države Amerike. Zato je odločitev o uvedbi 25-odstotne carinske stopnje na izdelke iz Mehike v zadnjem trenutku zamaknil za en mesec. Na drugi strani pa so od 4. februarja že uveljavljene carine na uvoz izdelkov iz Kitajske. Javno izrečeni razlog za uvedbo carin proti Kitajski naj bi bil uvoz na Kitajskem izdelanega fentanila, ki se v ZDA uporablja za proizvodnjo nedovoljenih drog. Kitajska ni privolila v pritisk in je z desetim februarjem uvedla 15-odstotno stopnjo carine na ameriški utekočinjeni naftni plin, ki ga uvaža iz Združenih držav Amerike, in 10-odstotno stopnjo na vrsto drugih izdelkov, kot so premog, nafta, vozila in kmetijska mehanizacija.
Kitajski pristop je s tega vidika precej bolj uravnotežen in premišljen kot ameriški, saj je uvedba splošnih carin na vse proizvode nesmiselna, ker prizadene tudi ameriška podjetja, ki proizvajajo na Kitajskem in to blago izvažajo v Združene države Amerike.
Tudi Evropska unija se je 10. februarja soočila z neposredno grožnjo carin v obliki 25-odstotne stopnje na izvožene izdelke iz jekla in aluminija, ki naj bi stopila v veljavo 12. marca. Dodatno je ameriški predsednik zagrozil z uvedbo recipročnosti, kar v praksi pomeni, da bi se carinska stopnja na evropska vozila povečala z 2,5 odstotka na 10 odstotkov. Očitek Evropski uniji temelji na dveh elementih: visokem presežku pri trgovanju z blagom z Združenimi državami in prenizkem vlaganju v obrambo; to pomeni, da večino bremena zagotavljanja obrambnih izdatkov v okviru NATA nosijo Združene države Amerike. Evropska unija lahko nevtralizira grožnjo z ukrepi na področju povečanja skladiščnih zmogljivosti za zemeljski plin ‒ to bi povečalo uvoz utekočinjenega naftnega plina iz Združenih držav Amerike in tako zmanjšalo presežek izvoza nad uvozom. Na očitek o nesorazmerno visokih vlaganjih v obrambo v Združenih državah in manjših pri zaveznikih, se lahko Evropska unija odzove s spodbudo državam članicam, ki ne vlagajo dovolj v obrambo, in sicer z rahljanjem skupnih fiskalnih pravil.
Evropska unija se lahko grožnji z uvedbo carin upre tudi tako, da uvede proticarine za ožji segment izdelkov, kot na primer na viski ali motocikle ali pa oteži poslovanje ameriških tehnoloških podjetij, ki v Evropski uniji ustvarjajo visoke dobičke.
Pozitivna okoliščina drugega mandata Trumpa je v tem, da so njegovi cilji zelo jasno artikulirani, to pa tudi omogoča državam, da se pripravijo z naborom protiukrepov, ki bodo prizadeli interese ameriških podjetij. Ob tem je glavni izziv Evropske unije, da lahko določene države nastopijo samostojno ter preprečijo skupno odločitev na ravni Evropske unije.
Carinske vojne ne koristijo nikomur in največja škoda bo nastala, če bodo države izgubile potrpljenje in začele vzajemno dvigovati carinske stopnje, ki bodo uveljavljene dlje časa. To bo sčasoma vodilo v regionalizacijo proizvodnje in višje proizvodne stroške, končalo pa se bo z dražjimi izdelki in nižjo blaginjo prebivalstva.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Sporočilo: huda prometna nesreča med kombiniranim vozilom in kamionom, več poškodovanih, lokacija Štalcerji – le 500 metrov od moje hiše.
Z ženo se takoj usedeva v avto. V prtljažniku imam vso potrebno opremo za oskrbo hudo poškodovanih, vključno s prenosnim respiratorjem. Ob prihodu na mesto dogodka sva najprej poskrbela za varnost. Sledil je hiter pregled poškodovancev in triaža. Štiri osebe so bile poškodovane, ena v kritičnem stanju. Aktiviral sem načrt za večje nesreče.
Na srednjem sedežu kombija je sedela gospa srednjih let. Ni bila pripeta. Ob trku jo je vrglo ob sprednje sedeže. Ugotovim, da je komaj odzivna, z oteženim plitvim dihanjem in komaj tipnim, hitrim srčnim utripom. Nemudoma sem ji začel dovajati kisik in naročil helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Tokrat gre vse gladko – helikopter je na voljo, vreme je idealno. Mesto za pristanek smo organizirali na bližnjem letališču, kilometer stran.
Ob hitrem travmatološkem pregledu je najbolj izstopal nestabilen prsni koš ter boleč in trd trebuh pod obema rebrnima lokoma. Vstavil sem dve intravenski kanili z visokim pretokom in apliciral traneksamično kislino, ki se uporablja za zmanjšanje ali preprečevanje notranjih krvavitev. Medtem prejmem obvestilo, da bo helikopter pristal čez 15 minut. Poškodovanko smo skupaj z gasilci v celoti imobilizirali in prepeljali na mesto pristanka. V manj kot uri jo je ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči predala v reanimacijskem prostoru urgentnega kirurškega bloka.
Zlata ura je ključni koncept reševanja življenjsko ogroženih. Poškodovanci morajo biti v 60 minutah prepeljani v terciarni urgentni center, kjer lahko prejmejo dokončno oskrbo. To je čas, v katerem pravočasna intervencija lahko reši življenje in prepreči dolgoročne zaplete.
Primer poškodovanke iz nesreče je to še enkrat potrdil. Po prihodu v reanimacijski prostor so ji nemudoma začeli dovajati transfuzijo. Med operacijo so iz trebušne votline odstranili liter in pol krvi. Po zahtevni operaciji je bila premeščena na oddelek za intenzivno terapijo in danes živi polno življenje.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji je že desetletja sramotno zapostavljena. Kljub opozorilom stroke, izkušnjam iz prakse in življenjem, ki so odvisna od nje, sprememb ni na vidiku. Improvizacija, odvisnost od Slovenske vojske in Policije ter pomanjkanje vizije so postali stalnica sistema, ki bi moral reševati življenja.
To pišem v prvi osebi, ker sem bil del pionirske ekipe, ki je leta 2003 začela orati ledino na področju helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Projekt je bil pilotni in temu primerno tudi izvedba – prilagojena in improvizirana. Na žalost pa se zdi, da je ta začasna rešitev postala stalnica. Paciente še vedno prenašamo na prenosnih nosilih, ki ne ustrezajo sodobnim standardom, in spominjajo na čase vietnamske vojne, kjer je sistem temeljil na "naloži in pelji". Med poletom je praktično nemogoče izvajanje zahtevnih medicinskih postopkov, ki so pogosto ključni, ko pride do nenadnega poslabšanja stanja poškodovanca. Leta 2006 smo za trenutek zagledali žarek upanja – prejeli smo namenski helikopter EC 135, opremljen z vso pripadajočo medicinsko opremo. Izvedli smo usposabljanja in začeli z intervencijami. A že po treh mesecih je ta žarek ugasnil, skupaj z upanjem, da se bo sistem izboljšal.
Nedavni razpis Ministrstva za notranje zadeve za nakup večnamenskega helikopterja, ki naj bi ustrezal tudi potrebam helikopterske nujne medicinske pomoči, je žalosten primer nekompetentnosti in zavajanja javnosti. Namesto, da bi država investirala v namensko zasnovane medicinske helikopterje, so sredstva namenjena večnamenskim plovilom, kjer je medicinska pomoč le postranska naloga. Takšno ravnanje je hudo ignorantsko – je neodgovorno in ogroža življenja državljanov.
Celoten sistem helikopterske nujne medicinske pomoči je brez jasne strategije in brez sistematičnega pristopa. Dve bazi za helikopterje na celotnem ozemlju Slovenije sta absurdno premalo. Analize doletnih časov in geografske pokritosti že leta kažejo, da bi potrebovali vsaj tri do štiri baze, da bi lahko vsem prebivalcem omogočili enako možnost pravočasne oskrbe.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji ne deluje. To je dejstvo, ki ga ne morejo zakriti niti razpisi niti polovičarske rešitve. Sistemska ignoranca in zanemarjanje te ključne storitve kažeta na katastrofalno pomanjkanje odgovornosti. Medtem ko druge evropske države, tudi tiste z omejenimi sredstvi, vzpostavljajo sodobne in učinkovite sisteme, Slovenija ostaja v preteklosti.
Čas je, da nehamo samo opozarjati in začnemo odločno ukrepati. Slovenija potrebuje namensko zasnovane medicinske helikopterje, sistematično razdelitev baz in jasne protokole. Vsako izgubljeno življenje zaradi malomarnosti sistema je madež na vesti države. Koliko časa še?
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
