Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Zadnje čase veliko slišim o krizi branja, o tem, da upada zanimanje za
literaturo, za branje na splošno, kot je povzel urednik Aljoša Harlamov v svojem nedavnem eseju na portalu LUD Literatura, pa je velik problem tudi to, da mladi vse več berejo v angleščini in da jih bomo za branje kompleksne in dobre literature v slovenskem jeziku navdušili, ko se ta trend obrne. Kadar me kdo malce provokativno zbode, češ: saj nihče več ne bere in knjige postajajo vse manj pomembne, pomislim na svoj bralni kljub.
Pred nekaj leti sem prebrala uvodnik v eno izmed številk revije Literatura, ki ga je napisala prevajalka in kritičarka Diana Pungeršič, govoril pa je o njeni izkušnji vodenja bralnih klubov. V uvodniku je zapisala, da so bralni klubi najboljši način, kako obrniti na glavo trditev, da je knjig vse več, bralcev pa vse manj. Takrat me je prvič prešinilo, da bi morda nekega dne lahko bralni klub vodila tudi sama in pravzaprav si v sodobnem svetu, polnem odtujenosti in osamljenosti, ne znam predstavljati boljšega načina za spodbujanje branja, kot je druženje ob knjigah. Če celo filme vse več gledamo doma, v preteklem stoletju pa smo se morali za to večkrat nameniti v kino in srečati z drugimi, ni treba, da tudi beremo samo doma oziroma da ostane branje nekaj samotnega. Nasprotno.
Lani se mi je želja, da bi vodila bralni klub, tudi prvikrat izpolnila. Vodila sem eno sezono bralnega kluba esejistike tujih in slovenskih avtoric v organizaciji Literarno- umetniškega društva Literatura. Ta teden začenjam že drugo sezono, prijav v bralni klub pa je od lani občutno več in zdi se, da so bralni klubi popularni, saj jih po nedavnih poročanjih v Sloveniji deluje že približno osemsto. Z udeleženkami in udeleženci mojega kluba smo se enkrat na mesec dobivali in se pogovarjali. Tako preprosto. Navdihovale so nas avtorice, kot so Helena Koder, Nora Ephron, Marguerite Duras, Susan Sontag, Manca G. Renko in druge. Naša bralska srečanja pa so bila zame navdihujoča še na nekoliko drugačen način. Vodenje bralnega kluba je dodatno okrepilo moje prepričanje, da so knjige in dobre zgodbe gradniki skupnosti. Na srečanjih smo resda debatirali o knjigah, vedno pa so naši pogovori prerastli v pogovore o naših izkušnjah in občutjih. Včasih so bili preprosto lep družaben dogodek. In svoje klubovce sem vselej spodbujala, naj se udeležijo srečanja, tudi če knjige niso prebrali. Ker verjamem, da se nad knjigami navdušimo, ko so nad njimi navdušeni drugi, in konec koncev tudi sama najraje prejmem kakšno
bralno priporočilo svojih kolegic. Spodbujanje ljubezni do branja se zato lahko dogaja na veliko načinov, eden izmed njih pa je tudi zelo oseben: neka knjiga, ki je morda sicer ne bi vzeli s police v knjižnici, nam lahko lepega dne spremeni življenje. Ko se pogovarjamo o tem, kako nas branje nagovarja, govorimo vselej tudi o sebi in svojih intimnih bralskih doživetjih. Pa tudi o pomembnih vprašanjih, ki jih tako mojstrsko osvetli dober esej na temo materinstva, bližine, moško-ženskih odnosov, ekologije, pop kulture, ne nazadnje literature. Tako kot v otroštvu po zaslugi svojih klubovcev danes ljubezen do branja znova in še bolj vidim kot nekaj, kar nas povezuje in je nalezljivo. Srečanja bralnega kluba so priložnost, da se poslušamo. In to v družbi, ki trpi in je razdejana zaradi odsotnosti posluha za stiske in mnenja drugih, ki nismo mi.
Ko se srečujemo v bralnem klubu, ohranjamo živo ljubezen do branja, pa tudi ljubezen do pripovedovanja – pripovedujemo si o svojih popotovanjih s posamezno knjigo, tako pa krepimo prakso pripovedovanja zgodb, ki je za družbe tako pomembna že od začetka časa. Knjige nas opolnomočijo, da premišljujemo o sebi in drugih. Kot je dejala Joan Didion, si pripovedujemo zgodbe, da bi lahko živeli. Da bi pripovedovali, pa potrebujemo poslušalce. Ne le pisatelji. Prav vsi.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
