Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Pisateljica Edith Warthon je dejala, da so ljudje kot posestva drugih ljudi: o njih vemo samo tisto, kar se dotika našega posestva, oziroma o njih vemo zgolj nekaj podrobnosti, ne pa vsega, kot si to razlagam jaz. Ampak kaj je boljšega od tega, da tvoji bližnji poznajo tvoje male radosti in drobna veselja in jim ta veselja še celo nekaj pomenijo? Zame je, odkar resneje pišem, tako pomembno, da sem radovedna in da se trudim opaziti tudi kakšne povsem običajne poteze ljudi okrog sebe, pa tudi, kaj jim je pomembno, čeprav govorimo o čem banalnem. To pomaga, da laže zasnujem živ in prepričljiv lik. Kot pisateljica moram, verjamem, poznati veliko različnih življenjskih zgodb, predvsem pa moram ljudi imeti rada – in se zanimati za to, kaj imajo radi oni.
Ob nedavnem prazniku kulture sem premišljevala o tem, da je prav umetnost tisto, kar imam tako zelo rada: moj oče je slikar, moja mama arhitektka, študirala sem književnost, vodim bralni klub, pišem.Temu pripisujem izjemen pomen, to me oblikuje kot osebo. Stvari, ki jih imamo radi, so kot rastline in drevesa, ki krasijo naša posestva. Ljudje, ki jih imamo radi, nam ostanejo v spominu tudi zaradi svojih drobnih ljubezni, do, na primer, posebne vrste piškotov, posameznega dela dneva ali neke klavirske skladbe. Ker so imeli radi nekega pesnika ali neko sliko v muzeju, ob kateri so se razjokali. To, da je del naše osebnosti, kakšna umetnost nas nagovori, se mi zdi ganljivo.
V srednji šoli me je bilo sram priznati, da je film, ki sem ga gledala največkrat, Notting Hill, ker je to romantična komedija, ne pa, v narekovajih, resen film, saj je bilo v mojem krogu na gimnaziji to, da si gledal resne filme, to, kar te naredi kul. S prijateljico sva se pred kratkim pogovarjali o tem, zakaj ljudje zmerjamo druge zaradi stvari, ki jih imajo radi, celo če so to nedolžni hobiji: kvačkanje, vrtnarjenje, reševanje križank, igranje namiznih iger. Rekla je, da njen mož take ljudi imenuje ubijalci veselja, ker imajo potrebo, da nekoga zasmehujejo zaradi njegovih ali njenih zanimanj. Pomislite, kolikokrat ste bili priča, da je začel nekdo na žurki ali na kavi ali v službi s posebnim žarom v očeh pripovedovati o kakšnem svojem hobiju ali o tem, kako noro se veseli, da bo končno videl to in to glasbeno skupino, ali pa, da se je končno vpisal v tečaj risanja, nekdo pa je cinično komentiral, češ kako bedno. Mene je prav moja ljubezen do literature naučila, da je največ, kar lahko imamo, pristna radost do nečesa, kar nam je pomembno in kar dela naš vsakdan bogatejši.Kaj je hujšega kot to, da si nad nečim močno navdušen, pa te nekdo s pikrim komentarjem takoj zabije? Vem, da se zdi komu nesmiselno, da mi je bila letos prvega januarja najljubša stvar to, da sem si na portalu Goodreads naredila seznam za bralni izziv. Ampak to ne zmanjša mojega veselja ob tem. Zame je pomembno, če pri sočloveku zaznam iskreno radost do česar koli, pa naj bo to zbiranje znamk ali kaj drugega, kar naredi vsak dan lepši – najti radost v še tako sivem dnevu je prav tako oblika umetnosti. Nekaj res lepega mi je, da vsakdo izmed nas v svojem vsakdanjem življenju goji ljubezen do česar koli. To z lahkoto prevedem v jezik svojih ljubezni.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
