Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Sporočilo: huda prometna nesreča med kombiniranim vozilom in kamionom, več poškodovanih, lokacija Štalcerji – le 500 metrov od moje hiše.
Z ženo se takoj usedeva v avto. V prtljažniku imam vso potrebno opremo za oskrbo hudo poškodovanih, vključno s prenosnim respiratorjem. Ob prihodu na mesto dogodka sva najprej poskrbela za varnost. Sledil je hiter pregled poškodovancev in triaža. Štiri osebe so bile poškodovane, ena v kritičnem stanju. Aktiviral sem načrt za večje nesreče.
Na srednjem sedežu kombija je sedela gospa srednjih let. Ni bila pripeta. Ob trku jo je vrglo ob sprednje sedeže. Ugotovim, da je komaj odzivna, z oteženim plitvim dihanjem in komaj tipnim, hitrim srčnim utripom. Nemudoma sem ji začel dovajati kisik in naročil helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Tokrat gre vse gladko – helikopter je na voljo, vreme je idealno. Mesto za pristanek smo organizirali na bližnjem letališču, kilometer stran.
Ob hitrem travmatološkem pregledu je najbolj izstopal nestabilen prsni koš ter boleč in trd trebuh pod obema rebrnima lokoma. Vstavil sem dve intravenski kanili z visokim pretokom in apliciral traneksamično kislino, ki se uporablja za zmanjšanje ali preprečevanje notranjih krvavitev. Medtem prejmem obvestilo, da bo helikopter pristal čez 15 minut. Poškodovanko smo skupaj z gasilci v celoti imobilizirali in prepeljali na mesto pristanka. V manj kot uri jo je ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči predala v reanimacijskem prostoru urgentnega kirurškega bloka.
Zlata ura je ključni koncept reševanja življenjsko ogroženih. Poškodovanci morajo biti v 60 minutah prepeljani v terciarni urgentni center, kjer lahko prejmejo dokončno oskrbo. To je čas, v katerem pravočasna intervencija lahko reši življenje in prepreči dolgoročne zaplete.
Primer poškodovanke iz nesreče je to še enkrat potrdil. Po prihodu v reanimacijski prostor so ji nemudoma začeli dovajati transfuzijo. Med operacijo so iz trebušne votline odstranili liter in pol krvi. Po zahtevni operaciji je bila premeščena na oddelek za intenzivno terapijo in danes živi polno življenje.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji je že desetletja sramotno zapostavljena. Kljub opozorilom stroke, izkušnjam iz prakse in življenjem, ki so odvisna od nje, sprememb ni na vidiku. Improvizacija, odvisnost od Slovenske vojske in Policije ter pomanjkanje vizije so postali stalnica sistema, ki bi moral reševati življenja.
To pišem v prvi osebi, ker sem bil del pionirske ekipe, ki je leta 2003 začela orati ledino na področju helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Projekt je bil pilotni in temu primerno tudi izvedba – prilagojena in improvizirana. Na žalost pa se zdi, da je ta začasna rešitev postala stalnica. Paciente še vedno prenašamo na prenosnih nosilih, ki ne ustrezajo sodobnim standardom, in spominjajo na čase vietnamske vojne, kjer je sistem temeljil na "naloži in pelji". Med poletom je praktično nemogoče izvajanje zahtevnih medicinskih postopkov, ki so pogosto ključni, ko pride do nenadnega poslabšanja stanja poškodovanca. Leta 2006 smo za trenutek zagledali žarek upanja – prejeli smo namenski helikopter EC 135, opremljen z vso pripadajočo medicinsko opremo. Izvedli smo usposabljanja in začeli z intervencijami. A že po treh mesecih je ta žarek ugasnil, skupaj z upanjem, da se bo sistem izboljšal.
Nedavni razpis Ministrstva za notranje zadeve za nakup večnamenskega helikopterja, ki naj bi ustrezal tudi potrebam helikopterske nujne medicinske pomoči, je žalosten primer nekompetentnosti in zavajanja javnosti. Namesto, da bi država investirala v namensko zasnovane medicinske helikopterje, so sredstva namenjena večnamenskim plovilom, kjer je medicinska pomoč le postranska naloga. Takšno ravnanje je hudo ignorantsko – je neodgovorno in ogroža življenja državljanov.
Celoten sistem helikopterske nujne medicinske pomoči je brez jasne strategije in brez sistematičnega pristopa. Dve bazi za helikopterje na celotnem ozemlju Slovenije sta absurdno premalo. Analize doletnih časov in geografske pokritosti že leta kažejo, da bi potrebovali vsaj tri do štiri baze, da bi lahko vsem prebivalcem omogočili enako možnost pravočasne oskrbe.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji ne deluje. To je dejstvo, ki ga ne morejo zakriti niti razpisi niti polovičarske rešitve. Sistemska ignoranca in zanemarjanje te ključne storitve kažeta na katastrofalno pomanjkanje odgovornosti. Medtem ko druge evropske države, tudi tiste z omejenimi sredstvi, vzpostavljajo sodobne in učinkovite sisteme, Slovenija ostaja v preteklosti.
Čas je, da nehamo samo opozarjati in začnemo odločno ukrepati. Slovenija potrebuje namensko zasnovane medicinske helikopterje, sistematično razdelitev baz in jasne protokole. Vsako izgubljeno življenje zaradi malomarnosti sistema je madež na vesti države. Koliko časa še?
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
