Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Nisem ena tistih, ki pišejo dnevnik, nikoli nisem imela fotoaparata, ki bi ga zares uporabljala, dvakrat sem se preselila v tujino in vsakič ugotovila, da imam čisto malo materialnih stvari in da sem že marsikaj zavrgla. Vedno sem samo drvela prihodnosti naproti, prav malo mar mi je bilo za to, ali kakšen dragocen spominek na neko potovanje ali neko obdobje zavržem ali ne; in čeprav je pisateljičina naloga, da beleži, jaz nikoli nisem. Skoraj se ne spominjam več svojega maturantskega plesa, čeprav se mi je zdel to najpomembnejši dogodek leta, h kateremu je seveda sodilo veliko vina, nekaj razmazanih bleščic in presenetljivo lep nočni sprehod po izpraznjeni Miklošičevi. Zabeležila sem samo te drobne utrinke. Le trenutke. Le robove sestavljanke, vmes pa je nekakšna praznina.
In ko sem prejšnji petek v tišini sedla za pisalno mizo v knjigarni, v kateri sem nekoč delala, in upirala oči zdaj v zvonček nad vrati zdaj v vzorčke na temno zeleni preprogi, me je naenkrat preplavilo tisoč drobnih podrobnosti, spominov, na primer na točno določeno popoldne, ko sem krasila plastično božično smrečico v kotu, ali na točno določeno jutro, ko sem pila kavo na stopnicah, na to, kakšne skrbi sem imela takrat, na prijateljico, ki me je obiskala v knjigarni s hčerkico, ki takrat še ni hodila, ampak se je plazila po točno tej preprogi, zdaj pa je že v vrtcu. Vsi vtisi so bili tam, kjer sem jih pustila.
Leta 2020 sem se tik pred izbruhom korone vrnila iz Prage, v kateri sem preživela zimski semester. Skozi okna garsonjere sem gledala notranje dvorišče naše stavbe in sanjarila o ljudeh za zagrnjenimi zavesami na drugi strani. Tistega stanovanja se spomnim predvsem po nespečnosti, ki sem jo tedaj preživljala, na kavču sem buljila v modrikasti odsev televizorja kot sobna rastlina in prvotno navdušenje nad svojo sobo se je spremenilo v nenavadno hrepenenje po ljudeh ‒ katerih koli ljudeh, ki so prav tako kot jaz trpeli za nespečnostjo, po sorodnih nočnih pticah. In ko sem se vrnila domov, tako polna načrtov za večere, ki jih ne bom preživela sama, se je začelo prvo obdobje zaprtja, izolacije. In spet sem bila sama v svoji sobi. Kadar nisem delala za faks ali posedala na balkonu, sem sanjarila o svoji praški zimi, o ulicah, ki sem jih prečesala po dolgem in počez, v mislih sem opazovala nevidna ozvezdja na nevidnem zemljevidu mojih dni v tujem mestu, v katerem sem prvič živela čisto sama. In kar naenkrat me je prešinilo tisoč majhnih podrobnosti tistega stanovanja, ki jih prej nisem niti opazila, slišala sem zvok mikrovalovke, v mislih sem se sprehajala gor in dol po kuhinji na deževen večer. Nisem si zapisovala, toda nekaj se je vendarle zapisalo. Vame. Med drugim zaprtjem sem prav tako dolge večere preživljala doma, zaprta v svoji sobi, tokrat neki drugi; včasih sem brala, včasih poslušala glasbo. Podobno kot avtor Popotovanja po moji sobi sem poskušala ob pomoči domišljije pobegniti izmed zaprtih sten. Nisem pa bila tako pozorna na svojo sobo, predvsem sem želela čim prej iz nje. Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi v dvajsetih ves čas dozdeva, da puščam za seboj obdobja in prostore in da je čas prehitro minil, da bi jih lahko kot metulje ujela v kozarec svojih misli. To je za pisateljico slabo. Malo spominov, malo podrobnosti, malo gradiva. Ampak morda zame ne velja rek daleč od oči, daleč od srca. Šele ko od nekod odidem, ko se kaj konča, ko kaj pogrešam, skozi moje misli zavijugajo spomini. Vse zgodbe, ki nekaj pomenijo, so kar naenkrat tu. Ko zazvoni zvonček nad vrati knjigarne, stopi skozi vrata mlajša verzija mene, to, kar sem nekoč bila, in mi poda svinčnik.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
