Home
Categories
EXPLORE
True Crime
Comedy
Business
Society & Culture
Health & Fitness
Sports
Technology
About Us
Contact Us
Copyright
© 2024 PodJoint
00:00 / 00:00
Podjoint Logo
US
Sign in

or

Don't have an account?
Sign up
Forgot password
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Prepih
RTVSLO – Val 202
31 episodes
4 months ago
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
RSS
All content for Prepih is the property of RTVSLO – Val 202 and is served directly from their servers with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Primož Velikonja | Pred očmi: Zgodbe, ki nas zaznamujejo
Prepih
4 minutes
8 months ago
Primož Velikonja | Pred očmi: Zgodbe, ki nas zaznamujejo
Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni. Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč. Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje. Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube. Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo. Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič. Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek. Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina. Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Prepih
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.