Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Nobenih balonov, konfetov, karaok in podobnega. Leta 2007 sem torej praznovala deveti rojstni dan, tega leta pa je bila predvajana zadnja epizoda moje najljubše serije, Gilmore Girls, ali Midve z mamo, ki je tedaj še nisem poznala. V sklepni epizodi serije, ki se večinoma dogaja v izmišljenem mestecu Stars Hollow, glavna junakinja Rory odhaja. Zapušča mesto, v katerem je odrastla, v katerem se je dvakrat fatalno zaljubila, v katerem živi njena najboljša prijateljica Lane, v katerem stoji restavracija Luke’s – ameriški “diner”, ki ga vodi Luke, Roryjina očetovska figura, velika ljubezen njene mame Lorelai. To serijo imam rada iz veliko razlogov: predvsem pa, ker sem vedno hrepenela, da bi živela v tako povezanem, mirnem in hkrati razburljivem mestecu, kot je Stars Hollow. Skupnost meščanov in meščank se v zadnjem delu odloči, da bo za Rory, ki je pravkar diplomirala in na vrat na nos sprejela novo službo, pripravila zabavo presenečenja, tik preden odide. Kaj je skupnost, če ne ljudje, ki praznujejo tvoje dosežke, celo tiste, ki prinašajo slovo? Letos bom dopolnila sedemindvajset let in pred kratkim sem v novi obleki nekoliko živčna skupaj s kolegi in kolegicami v prelepi dvorani Univerze v Ljubljani pozirala fotografinji z rdečo mapico, v kateri je bila moja magistrska listina.
Po podelitvi sem objela nekatere sošolke, ki jih že dolgo nisem videla, spila kozarec šampanjca in … pomislila, da se ne spomnim, katero je bilo zadnje predavanje, ki sem ga obiskala kot študentka druge stopnje primerjalne književnosti in filozofije, oziroma da se ne spomnim, kaj sem počela po tem predavanju. Smo šli kam na pivo? Ali sem sploh praznovala zagovor magistrske naloge s prijateljicami, smo šle kam na kozarec vina, sem tisti konec tedna po zagovoru šla ven? Nekatere dosežke in prelomnice v življenju skoraj obvezno praznujemo: konec srednje šole z maturantskim plesom, konec obdobja pred poroko z dekliščino, selitev v drugo stanovanje s poslovilno zabavo, odhod z nekega delovnega mesta prav tako. Ko sem se poslovila od ene svojih najljubših služb, ki sem jih kadar koli imela, smo imeli čudovito zabavo: natančno se spomnim, s kom sem tisti večer govorila, kako sem bila oblečena, kakšno rožo sem dobila za slovo, kako smo pozirali za gasilsko fotko. To je bil konec nekega obdobja. Konci so žalostni, ampak vseeno jih zaznamujemo: želimo se jih spominjati. Pred časom sva se s prijateljico pogovarjali o tem, kakšne ljubezenske zgodbe naju najbolj ganejo, ob tem je dejala, da čuti posebno naklonjenost do ljubezenskih zgodb, ki se dogajajo konec poletja: za katere je jasno, da skušajo prehiteti čas, da tekmujejo s prihodom jeseni. Dolgo sem razmišljala o tem: vem, kaj je imela v mislih. Konec poletja je obdobje, ki ga skušam čim bolj izkoristiti, ker zame napoveduje konec nekega svobodnega časa, polnega možnosti in obetov, da se bo zgodilo nekaj nepozabnega: poleti sem svobodna, navdihnjena, spočita. Jesen me samo vrže s tečajev.
Na koncih je torej nekaj grenko-sladkega in pompoznega hkrati: kličejo po tem, da jih ovekovečimo s fotografiranjem in zabavami. Začela sem razmišljati, kako hitro se je končal študentski del mojih dvajsetih in da ga morda nisem pravilno zaključila: lahko bi šla na potovanje, si naredila nov tatu, lahko bi z nekim obredom simbolno naredila črto pod svojimi študentskimi leti, ozavestila, da je res konec. Še vedno včasih sanjam, da na sončen dan pešačim na predavanje na filofaks. Koncev se vedno bojim: ne zdijo se mi priložnost za nove začetke, ampak nekaj tragičnega, kar naznanja, da bo del mene za vedno umrl. Zanimivo pa, da je bil prvi kompliment, ki sem ga kadar koli dobila za svoje pisanje, da imam talent za to, kako končati pesem. V resnici se mi je vedno zdelo, da konec pesmi najbolj določi njen pomen.
Ne predstavljam si, da bi z dlanjo pokrila zadnji verz in ga samo preskočila. Zakaj potem vsakič, ko se v življenju nekaj konča, naredim podobno? Ali ni prav način, kako se nekaj konča, ta, ki nas zaznamuje? Serija Midve z mamo se konča tako, kot se je začela pilotna epizoda, v kateri je imela Rory petnajst let: mama in hči še zadnjič sedeta za mizo v Lukovi okrepčevalnici. Ni vsak konec nov začetek, morda pa je priložnost, da se spomnimo, kako daleč smo prišli. In da je prihodnost vedno pred nami.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
