Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (13, 2 -14, 5) Živa Cerkev je Kristusovo telo   Gospod pravi: Nenehno, vsak čas se zasramuje moje ime med ljudstvi; in zopet: Gorje tistemu, zaradi katerega se zasramuje moje ime. Zakaj se vendar sramoti božje ime? Ker se pač naša dejanja ne ujemajo z našimi besedami. Pogani namreč občudujejo, poveličujejo in odobravajo božji nauk, ki ga slišijo od nas. Potem pa spoznajo, da naše življenje ne potrjuje nauka, ki ga učimo, in ga začnejo zaničevati, češ da je to, kar učimo, le izmišljena beseda in zmota. Oni na primer slišijo od nas tele božje besede: Nimate zasluženja, če ljubite tiste, ki vas ljubijo; zasluženje imate, če ljubite svoje sovražnike in nasprotnike. Ko slišijo take besede, občudujejo vzvišeno dobroto. Ko pa sprevidijo, da mi, ne le da ne ljubimo sovražnikov, ampak niti tistih ne, ki nas ljubijo, tedaj se nam seveda posmehujejo in zaničujejo Boga. Bratje, če bomo izpolnili, kar naš Bog Oče od nas pričakuje, bomo udje tiste prve duhovne Cerkve, ki je bila ustanovljena prej kot sonce ali luna. Če pa božje volje ne bomo izvršili, bodo za nas veljale besede Svetega pisma, ki pravi: Moja hiša je postala jama razbojnikov. Bodimo torej raje udje žive Cerkve, da se rešimo. Mislim, da veste, da je živa Cerkev Kristusovo telo. Sveto pismo namreč pravi: Bog je ustvaril moža in ženo. Mož je Kristus, žena pa Cerkev. Sveto pismo in apostoli tudi trdijo, da Cerkev končno ni šele od danes, ampak od vekomaj, ker je duhovna prav tako kakor naš Jezus. Razodela pa se je v zadnjem času, da bi nas rešila. Ta duhovna Cerkev se je razodela v Kristusovem telesu in nam povedala, da jo bo tisti, ki ji je v tem življenju zvest in je ne zavrže, deležen v Svetem Duhu. To telo Cerkve je namreč podoba Duha, zato nihče, ki izgubi podobo, ne more najti izvirnika. Zato pa nam, bratje, govori: Spoštujte to telo Cerkve, da boste deležni duha. Če pa rečemo, da je Cerkev telo in Kristus duh, iz tega sklepamo, da Cerkve nima v časti, kdor nima v časti telesa. Tak seveda ne bo deležen duha, ki je Kristus. Ob pomoči Svetega Duha more telo prejeti prečudovito življenje nesmrtnosti in nihče ne more izraziti, kaj je Bog pripravil za svoje izvoljence.  

Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923) Za edinost Cerkve je prelil svojo kri   Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil. Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna. Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo. Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.  

Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21) Martinovo uboštvo in skromnost   Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi. Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!« Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!« Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.« S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2) Posebna dolžnost naše službe   Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje. Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.  

Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče   Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje. Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi. Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom. Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev. Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15) Nosimo okrog Kristusovo umiranje   Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene. Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom. Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava. Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.  

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24) Sveta misel je moliti za rajne   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog. Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti človeštvo, rešiti svojo podobo in ponovno oblikovati človeka; da bi vsi postali eno v Kristusu, ki je dovršeno v nas vseh postal vse to, kar je on sam. Da bi torej ne bili več moški in ženska, pogan in Skit, suženj in svoboden človek - te reči še spadajo med značilnosti mesenega človeka - marveč da bi v sebi nosili božje značilnosti. Po njem in zanj smo namreč bili nastali, zato naj nas ta lik tako oblikuje in upodablja, da bomo samo po njem spoznatni. O da bi bili to, kar upamo, po veliki dobroti Boga, velikodušnega delivca darov. On zahteva malo, a že zdaj in za prihodnji čas podarja velike stvari tistim, ki ga iskreno ljubijo. Zaradi ljubezni do njega in upanja vse prenašamo, vse pretrpimo, za vse se zahvaljujemo, za ugodne in neugodne reči, ker jih božja beseda pogosto tudi te imenuje odrešilna orožja. Njemu priporočamo svoje duše in duše njih, ki so na skupni poti bili hitrejši in so odšli pred nami. O Gospod in Stvarnik vseh bitij in posebno še tega človeka! Bog ljudi, ki so tvoji, Oče in krmar! Gospodar življenja in smrti! Varuh naših duš in dobrotnik! Ti, ki vse ustvarjaš in z delovanjem svoje Besede, v skladu z globočino svoje modrosti in previdnosti, pravočasno vse preurejaš, prosim, sprejmi mojega brata, prvega izmed nas, ki je odšel v domovino! Vodi naše telesno življenje, dokler vidiš, da je koristno, in sprejmi potem tudi nas, ko bo primerno. Sprejmi nas takrat pripravljene, polne svetega strahu, a vendar ne nemirne. Naj se ne umaknemo zadnji dan kakor tisti, ki so strastno navezani na ta svet in telesnost. Z veseljem naj hitro vstopimo v dolgotrajno in blaženo življenje, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13) O izpovedi vere   V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere. Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen. To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze. Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce. V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 10-11) Krepost vere presega človeške moči   Beseda vera je sicer ena, označuje pa dvoje različnih stvari. Prva oblika vere je tista, ki zadeva verske resnice in vsebuje soglasje duše s kako stvarjo. Ta vera je koristna za dušo, kakor pravi Gospod: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo. In zopet: Kdor veruje v Sina, ne bo obsojen, ampak je iz smrti prestopil v življenje. Kako velika je božja dobrota do ljudi! Pravični (stare zaveze) so postali Bogu všeč po mnogih letih. Kar so oni dosegli po letih hudih naporov, ti Jezus sedaj naklanja v kratkem času. Kajti če boš veroval, da je Jezus Kristus Gospod in da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Vzel te bo v raj oni, ki ga je odprl hudodelcu. Nič ne dvomi, ali je to mogoče. Tisti, ki je rešil hudodelca na sveti Golgoti po kratkem trenutku vere, bo rešil tudi tebe, če boš veroval. Druga vrsta vere pa je tista, ki nam jo Kristus naklanja prav tako po svoji milosti. Enemu se po Duhu daje beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera v istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja. Ta vera torej, po milosti od Svetega Duha podarjena, ni samo nekaj, kar se tiče nauka, ampak izkazuje dobrote, kar presega človeške moči. Kdor ima takšno vero, bo lahko rekel gori: »Prestavi se odtod tjakaj!« in prestavila se bo. Kadar kdo to poreče z vero in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, tedaj bo prejel milost tega čudeža. O tej veri je rečeno: Če boste imeli vero kakor gorčično zrno. Gorčično zrno je sicer čisto majhno, a vendar nabito z močjo. Posejano na tesnem prostoru požene velike veje, tako da potem, ko zraste, lahko varuje ptice neba. Tako lahko tudi vera v duši v kratkem trenutku izvrši velika dela. Duša razsvetljena z vero, misli na Boga in zre Boga, kolikor ji je pač mogoče. Ves svet zajame in že pred koncem tega sveta zre sodbo in obljubljeno zasluženo plačilo. Naj bo tudi tvoja vera vanj tolikšna, da prejmeš od njega to, kar presega človeške moči.  

Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi Govori tako, kakor delaš   Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev. Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran? Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi. Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.  

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 82-83) Za novo, miroljubno miselnost   Vsak izmed ljudi naj pazi, da se ne bo zanašal samo na napore nekaterih posameznikov, svojo lastno miselnost bi pa pustil vnemar. Kajti državni voditelji, ki odgovarjajo za skupno blaginjo svojega ljudstva in hkrati skrbijo za blagor vsega sveta, so močno odvisni od mnenja in razpoloženja množic. Ves njihov trud za mir je zaman, dokler duh sovražnosti, prezira in nezaupanja, plemensko sovraštvo in zagrizeni svetovni nazori ljudi razdvajajo in pretvarjajo v nasprotnike. Odtod tolika nujnost prevzgoje duha in preusmeritve javnega mnenja. Tisti, ki se posvečajo vzgoji, zlasti vzgoji mladine, ali ki oblikujejo javno mnenje, naj imajo za svojo nad vse važno nalogo, poskrbeti, da bo pri vseh zavladala nova, miroljubna miselnost. Sicer je pa potrebno, da prav vsi spremenimo svoja srca, da nam je pred očmi ves svet in tiste naloge, ki jih moremo izvršiti skupno z drugimi, da se bo našemu rodu obrnilo na bolje. Ne dajmo se prevarati od praznih upov. Če ne bodo ponehala nasprotja in sovraštva, če ne bodo za prihodnost sklenjene zanesljive in častne pogodbe glede svetovnega miru, utegne človeštvo, ki se že sedaj nahaja v veliki nevarnosti, kljub svoji občudovanja vredni znanosti doživeti usodno uro, ko ne bo več uživalo drugega miru kakor grozoten mir smrti. Vendar Kristusova Cerkev hkrati, ko razgrinja te misli in ko tudi sama živi sredi tesnobe tega časa, ne neha gojiti trdnega upanja. Znova in znova, bodi prilično bodi neprilično, se čuti dolžno oznanjati naši dobi apostolsko oznanilo: Glejte, zdaj je čas milosti za spreobrnjenje src, zdaj je dan rešitve. Če hočemo zagotoviti mir, je potrebno najprej poruvati vzroke nasprotij med ljudmi, vzroke, ki netijo vojno, predvsem krivice. Mnoge izmed njih izvirajo iz prevelikih neenakosti na gospodarskem področju in iz prepočasnega dajanja potrebne pomoči. Druge potekajo iz sle po gospodovanju in iz preziranja človeške osebnosti, ali, če poiščemo globlje vzroke, iz človekove zavisti, nezaupnosti, napuha in drugih sebičnih nagnjenj. Ker človek ne more prenesti tolikerih pomanjkljivosti reda, zato iz tega sledi, da tudi takrat, ko ne divja vojna, svet neprestano okužujejo človeške razprtije in nasilje. Ker vrh tega isto zlo razjeda tudi mednarodne odnose, je nujno potrebno, če ga hočemo premagati ali preprečiti ter obrzdati divja nasilja, da mednarodne ustanove bolje in tesneje sodelujejo ter si porazdelijo delo; in neutrudljivo je treba spodbujati k ustanavljanju združenj, ki se bodo zavzemala za mir.  

Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133) Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli   Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Zdravnika imamo, držimo se zdravila. Naše zdravilo je Kristusova milost in naše telo je telo smrti. Zato se oddaljujmo od telesa, da se ne bomo oddaljili od Kristusa; čeprav smo v telesu, vendar ne hodimo za tem, kar je telesnega, in se ne izneverimo pravicam narave, ampak predvsem hrepenimo po darovih milosti. Še kaj več kot to? Svet je odkupljen po smrti enega. Če bi hotel, bi Kristus lahko ne bil umrl. Čeprav ni imel za strahopetnost, če bi se bil umaknil smrti, nas ni mogel bolje odrešiti kakor s svojo smrtjo. Tako je njegova smrt življenje za vse ljudi. Z njegovo smrtjo smo zaznamovani: ko molimo, razglašamo njegovo smrt, ko opravljamo daritev, spet oznanjamo njegovo smrt; njegova smrt je zmaga, njegova smrt je zakrament, njegova smrt je vsakoletni slovesni praznik vsega sveta. Kaj naj še rečemo o njegovi smrti, ko z božjim zgledom potrjujemo, da je smrt sama iskala nesmrtnost in da je smrt sama sebe odkupila? Ni prav, da bi objokovali smrt, ki je vir zveličanja za vse ljudi. Ni prav, da bi bežali pred smrtjo, ki se je božji Sin ni sramoval in ni bežal pred njo. Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist. Duša se mora že umakniti iz tega krivuljastega življenja in iz revščine zemeljskega telesa ter hiteti k tistim nebeškim zborom, kamor sicer pridejo le sveti, ki hvalijo Boga, kakor zvemo iz preroškega berila, da namreč ob igranju na citre govorijo: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo ne bi imel strahu pred tabo in kdo ne bi poveličeval tvojega imena? Saj si edino ti svet, saj bodo prišli vsi narodi in te molili. Prišli bodo gledat tudi tvojo svatbo, Jezus, na kateri vsi v prekipevajočem veselju z zemlje v nebesa spremljajo nevesto - k tebi bo prišlo vse človeštvo - ki ni več sužnja tega sveta, ampak združena z duhom. To si je - bolj kot vsi drugi - želel sveti David, da bi to gledal in spoznaval. Saj pravi: Eno prosim Gospoda, to želim: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja in gledal Gospodovo veselje.  

Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor) Hitimo k bratom, ki nas čakajo   Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje. Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo. Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna. Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam. Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.  

Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (6. razprava) Božja beseda je živa in učinkovita   Živa je božja beseda, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Veliko moč in modrost najdejo v božji besedi tisti, ki iščejo Kristusa, Besedo, božjo moč in Modrost. Ta Beseda je bila v začetku pri Bogu, enako večna z Očetom. V času se je razodela apostolom. Ti so jo oznanili narodom, ki so jo v veri ponižno sprejeli. Beseda, ki je najprej v Očetu, je tudi v oznanjevanju in slednjič v našem srcu. Ta Beseda je živa, kajti Oče ji je dal, da ima življenje sama v sebi. Zato ni samo živa, ampak je življenje kakor tudi pravi sama o sebi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Ker je življenje, je tako živa, da celo daje življenje. Takole govori: Kakor namreč Oče obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Življenje daje, saj pokliče mrtvega iz groba: Lazar, pridi ven! Ko se ta Beseda oznanja, daje zunanjemu glasu tako moč, da jo slišijo v notranjosti. Mrtvi oživijo po njej, Abrahamu se po njej veselo obujajo otroci. Živa je ta Beseda v Očetovem naročju, živa v ustih tistega, ki jo oznanja, živa v srcu vseh, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Če je ta Beseda tako živa, je brez dvoma tudi učinkovita. Učinkovita je v stvarjenju sveta, v njegovem ohranjevanju in odrešenju. Kaj naj bi bilo učinkovitejše in mogočnejše? Kdo bo naštel vsa Gospodova mogočna dela? Kdo bi ga mogel primerno hvaliti? Učinkovita je v svojem delovanju, učinkovita v oznanjevanju. Ne vrača se prazna, ampak obrodi sad, kjerkoli jo oznanjajo. Učinkovita in ostrejša je kakor vsak dvorezen meč za tiste, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Kaj je nemogoče za tistega, ki veruje? Kaj je težko za tistega, ki ljubi? Ko govori Beseda, njen glas prebode srce, kakor bi ga zadela konica junakove sulice. Božja beseda prodira v človekovo notranjost, kakor ostri žeblji prodirajo v les. Božja beseda je ostrejša kakor vsak dvorezen meč. To pomeni, da je sposobna izrezati dušne rane in razdeliti človeško srce. Ostrejša je od vsake človeške bistroumnosti, bistroumnejša od vsake človeške modrosti, modrejša od vsake človeške zgovornosti. 

Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79) Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti   Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici prisvaja v nas to, kar je njenega, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli, hoče reči, da so vsa dela ustvarjena po njej, da so njena, to je Gospodova lastnina. Božja Modrost ni ustvarjena, a vse drugo je ustvarjeno po njeni zamisli, zato govori o svojih delih kot o svoji lastnini. Gospod je rekel: Kdor vas sprejme, mene sprejme, in to zaradi tega, ker je v nas njegova podoba, ki ni ustvarjena. A ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, govori kakor o sebi, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli. Božja Modrost je ustvarila vsa dela zato, da bi svet spoznal v njej Besedo, svojega Stvarnika, in po Besedi Očeta. Pavel uči isto: Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo. Beseda sama ni ustvarjena. Tisto mesto v Svetem pismu, ki govori o božji Modrosti, pa je treba razumeti o modrosti v nas. Če kljub temu ne verujejo, naj nam odgovore, ali je v stvareh kaj modrosti ali ne. Če je ni, zakaj se apostol pritožuje: Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti? Če ni nobene modrosti, zakaj Sveto pismo govori o toliko modrecih? Pravi namreč: Modri se boji in se ogiblje hudega... Z modrostjo se zida hiša. Tudi Pridigar zatrjuje: Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz. Bedaka pa opominja: Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?«, ker tega ne sprašuješ iz modrosti. Vsekakor je modrost v ustvarjenih bitjih. To spričuje tudi Sirahov sin z besedami: Gospod je razlil modrost na vsa svoja dela, na vse ljudi po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. To razlitje pa ne pomeni, da je božja Modrost deljiva, saj je kot edinorojeni božji Sin sama od sebe. Razlita je, v kolikor prebiva v ljudeh, ki so na svetu. Zato je razumljivo, da je neustvarjena božja Modrost razlila v ljudi ustvarjene darove modrosti in vednosti. O sebi govori, ko pravi: Gospod me je imel davno pred svojimi deli. Tako je modrost, ki je na svetu, ustvarjeni dar neustvarjene Modrosti. Po daru modrosti nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (30, 3-4; 34, 2 - 35, 5) Hodimo po poti resnice   Oblecimo slogo, bodimo ponižni, zdržni, varujmo se podpihovanja in obrekovanja, opravičujmo se z dejanji, ne z besedami. Pravi namreč: Kdor mnogo govori, bo moral tudi mnogo slišati; ali misli tisti, ki veliko govori, da je pravičen? Pripravljeni moramo torej biti za dobra dela, kajti od njega prihaja vse. Naprej nam je namreč povedal: Glej, Gospod in njegovo plačilo pred njim, da plača vsakemu po njegovem delu. Spodbuja torej nas, ki verujemo vanj iz vsega srca, naj ne bodimo leni in popustljivi za vsako dobro delo. Naša slava in naše zaupanje naj bo v njem; bodimo pokorni njegovi volji in poglejmo vso množico njegovih angelov, kako stoje pri njem in služijo njegovi volji. Pismo namreč pravi: Deset tisoč deset tisočev je stalo pred njim in tisoč tisočev mu je služilo in klicalo: Svet, svet, svet Gospod Sabaot, polno je vse stvarstvo njegove slave. Tudi mi se zberimo v edinosti, kakor je naša vestna dolžnost, in kličimo kakor iz enih ust vztrajno k njemu, da postanemo deležni njegovih velikih in vzvišenih obljub. Pravi namreč: Oko ni videlo, uho ni slišalo in v človeško srce ni prišlo, kar je pripravil tistim, ki ga čakajo. Kako blaženi in čudoviti so darovi božji, predragi! Življenje v nesmrtnosti, sijaj v pravičnosti, resnica v prostosti, vera v zaupanju, zdržnost v svetosti; in vse to je dostopno našemu razumu. Kaj mora biti šele tisto, kar je pripravljeno onim, ki ga čakajo? Stvarnik, Oče vekov, Najsvetejši sam ve, kaj in kako lepo je to. Trudimo se torej, da bomo v številu tistih, ki ga čakajo, da bomo deležni obljubljenih darov. Kako se bo to zgodilo, predragi? Če je naše mišljenje verno in trdno obrnjeno k Bogu, če natančno preiskujemo to, kar je njemu všeč in prijetno, če delamo tako, kakor je po njegovi brezgrajni volji, in hodimo po poti resnice, če vržemo od sebe vsako krivičnost.  

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1) Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas   Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod Jezus Kristus k tej slavni apostolski službi pred vsemi drugimi svoje učence. Sveti učenci so postali nekakšni stebri in temelj resnice. Gospod pravi, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako je pokazal veličino apostolske službe in neizmerno slavo oblasti, ki jim jo je bil izročil. S tem pa je tudi povedal, v čem je ta služba. Če je namreč mislil, da mora svoje učence tako poslati, kakor je njega poslal Oče, potem je potrebno, da oni, ki naj bi postali njegovi posnemovalci, spoznajo, čemu je Oče poslal Sina? Zato nas je na različne načine poučil o bistvu svojega poslanstva. Nekoč je dejal: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori. In zopet: Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet rešil. V nekaj besedah je tako povzel značaj apostolske službe, ko je rekel, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako jim je lahko jasno, da je njihova naloga klicati grešnike k pokori, ozdravljati bolnike, telesno in tudi duhovno. V svoji službi oskrbništva naj nikakor ne skušajo vršiti svoje volje, ampak voljo tistega, ki jih je poslal, in naj s poučevanjem rešijo svet, kolikor je mogoče. Ne bo nam težko ugotoviti, kako so se sveti učenci izkazali s prizadevnostjo v vseh teh nalogah, če prebiramo Apostolska dela ali spise svetega Pavla.  

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (21,1- 22, 5; 23, 1-2) Ne bežimo proč od božje volje   Glejte, predragi, da ne bodo Gospodove velike dobrote nam vsem v pogubo, ako ne živimo vredno njega in ne delamo v slogi, kar je dobro in prijetno njegovim očem. Nekje namreč pravi: Duh Gospodov je svetilka, ki preiskuje skrite dele telesa. Poglejmo, kako je blizu in da mu ni skrita nobena naša misel, noben pogovor, ki ga imamo. Pravično je torej, da ne bežimo od njegove volje. Rajši se zamerimo neumnim in nespametnim ljudem, ki se povzdigujejo in hvalijo z bahavimi besedami, kakor Bogu. Gospoda Jezusa Kristusa, čigar kri je bila za nas prelita, častimo, predstojnike svoje spoštujmo, starejše cenimo, mladino učimo nauka strahu božjega, žene navajajmo k temu, kar je dobro. Naj pokažejo ljubezni vredno krepost čistosti, naj odkrijejo nepokvarjeno voljo krotkosti, naj razodenejo umerjenost svojega jezika z molkom, naj ne izkazujejo ljubezni po nagnjenju svojega srca, ampak enako naj ljubijo vse, ki se pobožno boje Boga. Našim otrokom naj se vcepi Kristusov nauk, naj se nauče, kaj je vredna pri Bogu ponižnost, kaj more pri Bogu čista ljubezen, kako je strah božji lep in velik in da reši vsakega, ki živi v njem sveto s čistim srcem. Kajti on preiskuje misli in želje; njegov dih je v nas, in kadar hoče, ga vzame. Vse to pa potrjuje vera v Kristusa; kajti sam nam tako kliče po Svetem Duhu: Pridite, ljudje, in učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Ali hočeš srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Varuj svoj jezik zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro, išči miru in si zanj prizadevaj. V vsem usmiljeni in dobri Oče ljubi tiste, ki se ga boje, rad in vesel deli svoje milosti tistim, ki prihajajo k njemu s preprostim srcem. Zato ne dvomimo in naša duša naj se ne prevzame zaradi njegovih neizmernih in častnih darov.  

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (19, 2 - 20, 12) Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi   Uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih darov in dobrot miru. Poglejmo ga z umom in se ozrimo z dušnimi očmi na njegovo potrpežljivo voljo. Pomislimo, kako je mil z vsem svojim stvarstvom. Nebo, ki ga premika s svojim vladanjem, se mu v miru pokorava. Dan in noč hodita po poti, ki jima jo je on začrtal, ne da bi se ovirala med seboj. Sonce, luna in zbori zvezd tekajo po njegovem ukazu brez vsakega prekoračenja svojih mej v slogi v odkazanem prostoru. Rodna zemlja daje po njegovi volji ob svojem času obilne hrane ljudem, živalim in vsakemu bitju, ki živi na njej, ne da bi se upirala ali kaj spremenila od tega, kar je on določil. Nepreiskane globine in nepovedljivo notranjost zemlje vežejo isti zakoni. Neizmerno morje, ki je potisnjeno po njegovem vladanju v kotline, ne prestopi ograje, ki ga obdaja, ampak tako ravna, kakor mu je ukazal. Rekel je namreč: Do tukaj pojdi in tvoji valovi se naj razbijejo v tebi. Za ljudi brezkrajni ocean in svetovi za njim se ravnajo po istih Gospodovih zakonih. Pomladni, poletni, jesenski in zimski časi se drug za drugim mirno menjavajo. Staje vetrov brezgrajno opravljajo službo ob svojem času. Nepresušni vrelci, ustvarjeni za krepčanje in zdravje, nudijo brez prestanka svoje prsi ljudem za življenje. Tudi najmanjše živali se družijo v slogi in miru. Vsemu temu je ukazal veliki Stvarnik in Gospod vesoljstva, naj živi v miru in slogi; vse obsipava z dobrotami, najbolj obilno pa nas, ki smo se zatekli k njegovi usmiljenosti po Gospodu našem Jezusu Kristusu, kateremu čast in veličastvo na veke vekov. Amen.  

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor) Beseda, božja Modrost, se je učlovečila   Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po telesu enaka, a različna po zasluženju; po sestavi udov sta si res popolnoma podobna, po izvoru pa sta zares popolnoma različna. Postal je, pravi apostol, prvi človek Adam živo bitje, poslednji Adam pa oživljajoč duh. Prvi človek je bil nastal po poslednjem človeku, po njem je tudi prejel dušo, da bi živel; njegov Stvarnik ga je upodobil. Poslednji človek pa ni čakal na nekoga drugega, da bi prejel življenje, ker on sam daje vsem življenje. Prvi je bil oblikovan iz malovrednega ila, poslednji pa se je rodil iz dragocenega naročja Device; pri prvem je bila zemlja spremenjena v meso, pri poslednjem pa je bilo meso povišano v Boga. Kaj naj bi še povedal? Drugi Adam je svojo podobo, tedaj ko je oblikoval človeka, vtisnil v prvega človeka. Iz tega vzroka je sprejel tudi njegovo obličje in ime, da ne bi propadlo to, kar je naredil po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji pa nima konca. Vendar ta poslednji je resnično prvi, saj pravi: Jaz sem prvi in poslednji. Jaz sem prvi, to je, brez začetka. Jaz sem poslednji, to je, brez konca. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno. Zemlja je namreč pred svojim sadom, a ni tako dragocena kot njen sad. Zemlja zahteva napore, vzdihovanje in obdelavo, sad pa daje imetje in življenje. Prerok se veseli takega sadu zemlje, pravi namreč: Naša zemlja je obrodila svoj sad. Kakšen sad? Sad, o katerem pravi na drugem mestu: Potomca iz tvojega rodu bom posadil na tvoj prestol. Prvi človek, trdi apostol, je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. Kako neki naj bi ljudje, katerih rojstvo ni nebeško, mogli postati nebeški ljudje? Kako neki naj bi ne ohranjevali narave svojega porekla, temveč vztrajali v poreklu prerojenja? V ta namen, bratje, Sveti Duh dela s svojo skrivnostno lučjo rodovitno naročje krstnega studenca. Ljudi, ki prihajajo iz glinine rodovine v bedno pozemeljsko stanje, naj bi deviški studenec rodil za nebesa in jih privedel do podobnosti s Stvarnikom. Ako smo že prerojeni, preoblikovani po Stvarnikovi podobi, tedaj spolnjujmo to, kar veleva apostol, ko pravi: kakor smo torej nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. Zdaj smo, kot smo že rekli, prerojeni po podobi našega Gospoda. Mi, ki nas je Gospod posinovil, dokončajmo v celoti našo podobo s tem, da se povsem upodabljamo po Stvarniku: ne z njemu lastnim veličastvom, ampak z nedolžnostjo, preprostostjo, krotkostjo, potrpežljivostjo, ponižnostjo, usmiljenjem, složnostjo, kajti s temi krepostmi je hotel postati eden izmed nas in ostati z nami.