Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2) Posebna dolžnost naše službe   Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje. Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.