Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen - skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.
