Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen - skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.
All content for Duhovno branje is the property of HOZANA.si and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen - skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.
Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor)
Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje.
Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo.
Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna.
Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam.
Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.
Duhovno branje
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen - skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.
