Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Japonska arhitektura in oblikovanje - hibrid različnih kultur in tradicij
Ko pomislimo na japonsko arhitekturo, se nam ponavadi v mislih prikažejo bodisi podobe praznih izčiščenih, minimalističnih in asketskih prostorov, bodisi barvite in okrašene tradicionalne japonske hiše. Kot pojasnjuje predstojnik Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Luka Culiberg, gre za izjemno dolgo in pestro kulturno tradicijo s številnimi vplivi, zato je treba biti previden pri tem, da bi si predstavljali neko esencialistično, homogeno idejo o japonski arhitekturi. Predvsem značilen minimalističen slog, ki danes prevladuje v sodobni japonski arhitekturi in oblikovanju, naj bi po besedah sogovornika, Japonci prevzeli od zahodnega sveta.
V 19. stoletju, referenčno točko predstavlja Evropa, ki kolonialno osvaja svet in Japonska ni nobena izjema v tem, da svojo identiteto, svoj položaj vzpostavlja v odnosu do tega standarda, ki ga predstavlja Evropa. Veliko vlogo so odigrali evropski obiskovalci, ki so prišli na Japonsko in poudarjali kaj se njim zdi zanimivo in Japonci so potem rekli, "aha, to je tisto kar Evropejci prepoznavajo kot našo specifiko" in jo potem kot takšno tudi sami prevzeli.
Prav v arhiterkturnem slogu znamenite vile Katsura, so svoj navdih našli arhitekt Bruno Taut, kasneje utemeljitelj Bauhausa Walter Gropius, pa francoski arhitekt in oblikovalec Le Corbusier ter številni drugi predstavniki modernizma, pravi dr. Luka Culiberg.
To je hkrati dalo zagon japonski modernistični arhitekturi, da je v 20. stoletju razvila velika imena japonske arhitekture.
Po mnenju sogovornika prepletanje različnih kulturnih vzorcev in vplivov ne pomeni, da ne obstaja nekaj, kar je japonska estetika, pomeni samo to, da slednja ne bi obstajala brez vplivov kitajske in evropske estetike in obratno; tudi evropski modernizem ne bi obstajal brez japonske estetike. Zagotovo pa Japonska posveča estetiki kot obrti veliko pozornost. Japonci so razvili posebne estetske sloge, ki so v današnjem svetu izjemno popularni in še naprej ponujajo navdih številnim oblikovalskim pristopom.
Bogastvo in čar mange je ravno v njeni raznolikosti, saj jo berejo najmlajši in najstarejši
V današnjih Podobah Japonske prebiramo mango – japonski strip, če poenostavimo. Takšne literature Japonci in Japonke ne dojemajo kot nekaj, kar je namenjeno samo najmlajšim. Kot zanimivost pa lahko omenimo vpliv Walta Disneyja, človeka, ki je veliko prispeval k razvoju animacije na ameriških tleh. Mango v Podobah Japonske predstavlja Tina Lamovšek.
Japonska filmska industrija je ena najstarejših na svetu
Akira Kurosava, Jasadžiro Ozu, Kenzi Mizoguči, »sveti trije kralji« japonskega filma, so kinematografijo dežele vzhajajočega sonca v 50. letih 20. stoletja postavili v sam vrh svetovne filmske umetnosti, kjer ostaja še danes. Sicer pa je zgodovina japonskega filma dolga več kot stoletje, japonska filmska industrija je ena najstarejših in največjih na svetu.
"Kar opaziš, ko gledaš japonski film, so ekstremi. Ne le nasilje, ampak tudi prizori izjemne nežnosti, krhkosti, liričnosti. Tako eno kot drugo, največkrat oboje hkrati."
Kot pravi profesor doktor Peter Stankovič z Oddelka za kulturologijo Fakultete za družbene vede Unvierze v Ljubljani, je Japonska zelo hitro od Zahoda prevzela ta izum in pokazala, da lahko tudi Azijci sami delajo filme. In to dobre filme. Začetke japonske filmske industrije v dvajsetih in tridesetih letih so zaznamovali manjši filmski studiji, ki so se oblikovali okrog enega filmskega mojstra. To je podobno tistemu, kar je pozneje v Evropi postal avtorski film.
Po drugi svetovni vojni je japonski film močno cenzuriran. O Hirošimi in Nagasakiju se v državi, ki je pod nadzorom Združenih držav Amerike, ne sme govoriti. Godzila, film o pošasti, ki lomasti po velemestu, je prvi poskus Japonske, da spregovori o jedrski katastrofi. Strah pred sovjetskim jedrskim napadom je po mnenju Stankovića verjetno eden od razlogov, zakaj je postala Godzila priljubljena tudi v ZDA. Godzila je bila sicer začetnica žanra kaiju – to so filmi o pošastih, ki so postali izjemno priljubljeni in so močno vplival tudi na hollywoodsko produkcijo spektaklov in posebnih učinkov.
Pozneje svet navdušita še dva žanra: pink, filmi s seksualno vsebino, in J-horror, japonske grozljivke. Kot razlaga profesor doktor Peter Stanković, pa to niso edini ekstremi, ki prežemajo japonski film. Zakaj sta prav strah in groza univerzalna, ne pa nežnost in krhkost, pa je verjetno kompleksno vprašanje.
Tudi športni duh je vpet v religijo, saj se ljudje tudi v času OI obračajo k svojim božanstvom in prosijo za zmago in uspešno izvedbo iger
Težko bi kje našli tako pester svet božanstev, katerih navzočnost je prisotna tako v živi kot neživi naravi, kot je to na Japonskem. Kot pravi dr. Nataša Visočnik Gerželj s Filozofske fakultete v Ljubljani, je lahko šintoizem za Japonce, za katere sicer ni mogoče trditi, da so zelo verni, način življenja. Šintoizem je sicer zbir starodobnih verovanj in mitologij in velja za prvo, najstarejšo, najbolj osnovno, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo religijo. Ne le, da Japonsko od pradavnih časov naseljuje mnoštvo božanskih bitji in duhov in zato tam še dandanes ne manjka priložnosti za ritualna in obredna čaščenja v različnih svetiščih, polna je tudi kombinatorike starodavnih animizmov, mnogoboštev in enoboštev ter mnogoterih religioznih vplivov, prinešenih od drugod. S tem vas bo poskušala seznaniti Magda Tušar.
Namakanje v topli vodi vulkanskega grelca, imenovano onsen, je skorajda obvezen postanek na vašem popotovanju po Japonski.
Čas za sprostitev v kopeli, a zgolj prek radijskega etra. V Podobah Japonske vas Tina Lamovšek vabi v onsen – namakanje v topli vodi vulkanskega grelca.
Onseni, ki so danes praviloma ločeni po spolih, se pojavljajo v različnih oblikah, med bolj priljubljenimi pa so seveda odprti oz. na prostem, kjer lahko v naravnem okolju uživate v topli vodi sredi zime v bolj gorskih predelih.
Če potujete po Japonski in si želite družbe: v parku Jigokudani so med najbolj znanimi atrakcijami gorskega onsen letovišča družine snežnih opic, ki znajo obiskovalcem pokazati, kaj to pomeni užitek, saj si same privoščijo kopanje v naravnih vrelcih.
Na Japonskem so tudi humanoidni roboti precej vsakdanja stvar.
Na olimpijskih igrah v Tokiu bodo svojo vlogo odigrali tudi humanoidni roboti. Dajali bodo informacije, usmerjali športnike in druge obiskovalce in to prikladno tudi v angleškem jeziku. Nič kaj presenetljivo za deželo, znano po svoji tehnologiji in seveda po robotih. V času pandemije pa je pomoč robotov, ki ne razširjajo virusov, dobila še povsem novo dimenzijo.
Na Japonskem so do robotov odprti bolj kot morda v katerikoli drugi deželi. Po eni strani je japonska industrija robotike že dolga desetletja v svetovnem vrhu pri razvoju teh tehnologij, po drugi pa so Japonci vedno z izrazitim navdušenjem preizkušali njene najrazličnejše produkte.
»Skoraj na vsakem koraku lahko na Japonskem srečamo robote,« razlaga Maša Jazbec, ki se umetniško in raziskovalno posveča odnosu ljudi do robotov. »Gremo v nakupovalni center in na info točki srečamo androidnega robota, torej takega, ki je videti kot natančna kopija človeka. Če gremo denimo v Kjotu v tempelj, lahko tam opazujemo robotskega budističnega duhovnika, kako vodi obred. Na enem od tv kanalov lahko gledamo novice, ki jih pripoveduje androidna robotka.«
Japonci so do robotskih pomočnikov v najrazličnejših vlogah mnogo bolj odprti kot na Zahodu. To je vsaj deloma mogoče pripisati japonski popkulturi. V japonskih stripih in risankah, ki so izredno priljubljeni, humanoidni roboti vedno nastopajo v pozitivnih vlogah in pomagajo ljudem. Ideje o ubijalskih robotih, kot je Terminator, pa so predvsem plod zahodne domišljije. Po drugi strani so Japonci z roboti v stiku že od malega. Kar precej robotov imajo doma, od igrač in robotskih psov, do najrazličnejših robotskih pomočnikov.
Kitsune ali lisica se lahko v japonski mitologiji preobrazi tudi v človeka
S katero živaljo bi povezali Japonsko? Naj vam priskočimo na pomoč: z lisico. Kitsune (izgovori: kicúne)– kot pravijo lisici na Japonskem. velja namreč za pomemben del japonske mitologije. Imajo paranormalne sposobnosti, ki pa se z leti in posledino z modrostjo zgolj okrepijo. Kitsune v današnjih Podobah Japonske predstavlja Tina Lamovšek.
Kako v deželi z najdaljšo življenjsko dobo skrbijo za zdrav življenjski slog
Katerim slabim navadam najpogosteje podležejo Japonke in Japonci? Kako zdravi so in kakšen je njihov zdravstveni sistem? V Kjoto smo poklicali mladega japonskega kardiologa, govorili pa smo tudi z znanim slovenskim kirurgom, ki japonsko zdravstvo in japonski življenjski slog dobro pozna. Zakaj japonski zdravniki radi delajo na podeželju? Kakšna je skrb za starejše v deželi stoletnic in stoletnikov? Ključni besedi današnjih Podob Japonske bosta zdravje in srce.
Takahide Murakami je star 27 let. V eni izmed bolnišnic v Kjotu že štiri leta dela kot kardiolog. Običajno preživi v bolnišnici štirinajst ur dnevno. Prost ni niti ob sobotah in nedeljah, saj mora takrat obiskati in pregledati svoje paciente – tiste, ki jim je sobni zdravnik.
Prof. dr. Borut Geršak je srčno-žilčni kirurg, ki že več kot trideset let živi in dela tudi na Japonskem. Pravi, da je na Japonskem način življenja podrejen delu in redu. Japonci so deloholiki, njihov način življenja je strog.
Kako so hitro pripravljeni rezanci Japonca Momofukuja Andoja oznako 'Narejeno na Japonskem' uspešno ponesli po vsem svetu
Čeprav je prva misel na kulinarično Japonsko suši, pa s predstojnikom oddelka za azijske študije na ljubljanski filozofski fakulteti docentom doktorjem Lukom Culibergom predstavljamo drugo jed, ki pa je tudi povezana z deželo vzhajajočega sonca. Koncept instantnih rezancev, ki je vsekakor prispeval k sami priročnosti prehranjevanja, je namreč izumil Japonec Momofuku Ando.
O pomembnosti Momofukuja Andoja v japonski kulinarični kulturi priča dejstvo, da iajo v Osaki celo muzej instantnih rezancev, ki nosi ime velikega izumitelja.
Za čas olimpijskih iger vsak delovnik v jutru ob 7.35 predstavljamo različne Podobe Japonske, ki jih najdete tudi med podkasti.
Haiku je zgodovinsko najpomembnejša in danes globalno najbolj priljubljena pesniška oblika japonske tradicionalne lirike
Japonska poezija že vse od najzgodnejših začetkov v 8. stoletju ali celo še prej teži h kratkosti, redkobesednosti, zgoščenosti. Te tendence so pesniki dežele vzhajajočega sonca prignali do skrajnosti v 17. stoletju, ko so razvili haiku, najbrž najkrajšo pesniško obliko v vsej svetovni književnosti. Ustvarili so namreč pesem, ki je dolga vsega tri vrstice, pa še ti trije verzi so neverjetno jedrnati: prvi mora biti dolg natanko pet – ne besed, ampak zlogov –, drugi sedem in tretji spet pet zlogov.
Slovenskim bralkam in bralcem, ki smo navajeni, da se pesniki precej vehementno sprašujejo, čemu neki so zapustili svojo rodno vas, nad katero bdi cerkvica svetega Marka, ali da izražajo ledeno grozo ob spoznanju, da je vse ekstaza, ekstaza smrti, se utegne zazdeti, da v tako omejenem prostoru japonski pesnik pač ne bo mogel povedati ničesar zares tehtnega, bistrega ali čustveno pretanjenega. A Milan Dekleva, ki je leta 1971 objavil Mushi mushi, sploh prvo zbirko originalnih slovenskih haikujev, pravi, da se natanko v tej kratkosti haikuja skriva njegova izjemna umetniška moč. Če namreč lahko vase sprejme zgolj prgišče besed, to pomeni, da v haikuju resnično vsaka šteje:
Ekonomičnost in preciznost izraza ... Haiku je nekakšno zdravilo proti sodobnemu žlobudranju, ki so nam ga vsilila predvsem tehnološka pomagala in neskončna navlaka množičnih družbenih omrežij.
Seveda pa ne gre samo za kratkost – haiku odlikuje tudi prav poseben odnos do stvarstva oziroma do človekovega položaja v svetu. Če namreč na Zahodu večidel mislimo, da naj bi bil človek samovoljni gospodar narave, japonski haiku pesniki razmišljajo precej drugače; po njihovem v razmerju med svetom in človekom ni nikakršnega hierarhičnega razmerja, temveč sta en z drugim sprijeta in – zdaj v dobrem zdaj v slabem – dihata kot eno. Namesto obvladovanja narave je v haikuju torej prostor predvsem za vzneseno čudenje ob njeni lepoti. Prav zato so, še pripoveduje Milan Dekleva, on sam in drugi pesniki njegove generacije v tej japonski pesniški obliki že pred pol stoletja prepoznali način, kako dvigniti glas
[P]roti slepi poti zahodnega kapitalizma, proti potrošništvu, proti umazanemu planetu.
In tako se zdi, da je haiku – pa čeprav ga pišejo že 400 let – nenavadno aktualna in živa pesniška zvrst.