Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Japonska filmska industrija je ena najstarejših na svetu
Akira Kurosava, Jasadžiro Ozu, Kenzi Mizoguči, »sveti trije kralji« japonskega filma, so kinematografijo dežele vzhajajočega sonca v 50. letih 20. stoletja postavili v sam vrh svetovne filmske umetnosti, kjer ostaja še danes. Sicer pa je zgodovina japonskega filma dolga več kot stoletje, japonska filmska industrija je ena najstarejših in največjih na svetu.
"Kar opaziš, ko gledaš japonski film, so ekstremi. Ne le nasilje, ampak tudi prizori izjemne nežnosti, krhkosti, liričnosti. Tako eno kot drugo, največkrat oboje hkrati."
Kot pravi profesor doktor Peter Stankovič z Oddelka za kulturologijo Fakultete za družbene vede Unvierze v Ljubljani, je Japonska zelo hitro od Zahoda prevzela ta izum in pokazala, da lahko tudi Azijci sami delajo filme. In to dobre filme. Začetke japonske filmske industrije v dvajsetih in tridesetih letih so zaznamovali manjši filmski studiji, ki so se oblikovali okrog enega filmskega mojstra. To je podobno tistemu, kar je pozneje v Evropi postal avtorski film.
Po drugi svetovni vojni je japonski film močno cenzuriran. O Hirošimi in Nagasakiju se v državi, ki je pod nadzorom Združenih držav Amerike, ne sme govoriti. Godzila, film o pošasti, ki lomasti po velemestu, je prvi poskus Japonske, da spregovori o jedrski katastrofi. Strah pred sovjetskim jedrskim napadom je po mnenju Stankovića verjetno eden od razlogov, zakaj je postala Godzila priljubljena tudi v ZDA. Godzila je bila sicer začetnica žanra kaiju – to so filmi o pošastih, ki so postali izjemno priljubljeni in so močno vplival tudi na hollywoodsko produkcijo spektaklov in posebnih učinkov.
Pozneje svet navdušita še dva žanra: pink, filmi s seksualno vsebino, in J-horror, japonske grozljivke. Kot razlaga profesor doktor Peter Stanković, pa to niso edini ekstremi, ki prežemajo japonski film. Zakaj sta prav strah in groza univerzalna, ne pa nežnost in krhkost, pa je verjetno kompleksno vprašanje.