Japonska poezija že vse od najzgodnejših začetkov v 8. stoletju ali celo še prej teži h kratkosti, redkobesednosti, zgoščenosti. Te tendence so pesniki dežele vzhajajočega sonca prignali do skrajnosti v 17. stoletju, ko so razvili haiku, najbrž najkrajšo pesniško obliko v vsej svetovni književnosti. Ustvarili so namreč pesem, ki je dolga vsega tri vrstice, pa še ti trije verzi so neverjetno jedrnati: prvi mora biti dolg natanko pet – ne besed, ampak zlogov –, drugi sedem in tretji spet pet zlogov. Slovenskim bralkam in bralcem, ki smo navajeni, da se pesniki precej vehementno sprašujejo, čemu neki so zapustili svojo rodno vas, nad katero bdi cerkvica svetega Marka, ali da izražajo ledeno grozo ob spoznanju, da je vse ekstaza, ekstaza smrti, se utegne zazdeti, da v tako omejenem prostoru japonski pesnik pač ne bo mogel povedati ničesar zares tehtnega, bistrega ali čustveno pretanjenega. A Milan Dekleva, ki je leta 1971 objavil Mushi mushi, sploh prvo zbirko originalnih slovenskih haikujev, pravi, da se natanko v tej kratkosti haikuja skriva njegova izjemna umetniška moč. Kakšna je pravzaprav ta moč, preverjamo v tokratnih Podobah Japonske, ki jih je pripravil Goran Dekleva. foto: haiku Macua Baša; prevedel Mart Ogen za Malo antologijo japonske lirike, Mladinska knjiga, 1975 (Goran Dekleva)

Haiku je zgodovinsko najpomembnejša in danes globalno najbolj priljubljena pesniška oblika japonske tradicionalne lirike

Japonska poezija že vse od najzgodnejših začetkov v 8. stoletju ali celo še prej teži h kratkosti, redkobesednosti, zgoščenosti. Te tendence so pesniki dežele vzhajajočega sonca prignali do skrajnosti v 17. stoletju, ko so razvili haiku, najbrž najkrajšo pesniško obliko v vsej svetovni književnosti. Ustvarili so namreč pesem, ki je dolga vsega tri vrstice, pa še ti trije verzi so neverjetno jedrnati: prvi mora biti dolg natanko pet – ne besed, ampak zlogov –, drugi sedem in tretji spet pet zlogov.

Slovenskim bralkam in bralcem, ki smo navajeni, da se pesniki precej vehementno sprašujejo, čemu neki so zapustili svojo rodno vas, nad katero bdi cerkvica svetega Marka, ali da izražajo ledeno grozo ob spoznanju, da je vse ekstaza, ekstaza smrti, se utegne zazdeti, da v tako omejenem prostoru japonski pesnik pač ne bo mogel povedati ničesar zares tehtnega, bistrega ali čustveno pretanjenega. A Milan Dekleva, ki je leta 1971 objavil Mushi mushi, sploh prvo zbirko originalnih slovenskih haikujev, pravi, da se natanko v tej kratkosti haikuja skriva njegova izjemna umetniška moč. Če namreč lahko vase sprejme zgolj prgišče besed, to pomeni, da v haikuju resnično vsaka šteje:

Ekonomičnost in preciznost izraza ... Haiku je nekakšno zdravilo proti sodobnemu žlobudranju, ki so nam ga vsilila predvsem tehnološka pomagala in neskončna navlaka množičnih družbenih omrežij.

Seveda pa ne gre samo za kratkost – haiku odlikuje tudi prav poseben odnos do stvarstva oziroma do človekovega položaja v svetu. Če namreč na Zahodu večidel mislimo, da naj bi bil človek samovoljni gospodar narave, japonski haiku pesniki razmišljajo precej drugače; po njihovem v razmerju med svetom in človekom ni nikakršnega hierarhičnega razmerja, temveč sta en z drugim sprijeta in – zdaj v dobrem zdaj v slabem – dihata kot eno. Namesto obvladovanja narave je v haikuju torej prostor predvsem za vzneseno čudenje ob njeni lepoti. Prav zato so, še pripoveduje Milan Dekleva, on sam in drugi pesniki njegove generacije v tej japonski pesniški obliki že pred pol stoletja prepoznali način, kako dvigniti glas

[P]roti slepi poti zahodnega kapitalizma, proti potrošništvu, proti umazanemu planetu.

In tako se zdi, da je haiku – pa čeprav ga pišejo že 400 let – nenavadno aktualna in živa pesniška zvrst.