Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu

Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.

Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.

S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.

Kitajska popkultura skozi oči v Sloveniji živeče Kitajke

Koreja nam je dala K-POP, Kitajska pa TikTok! Tako kot popularna kultura z Zahoda vpliva na Kitajsko, je čutiti tudi vpliv z vzhoda na drugo stran sveta. Svoje videnje kitajske pop kulture in vplivnežev je Tini Lamovšek za Podobe Kitajske predstavila v Sloveniji živeča Kitajka Daisy.

Zakaj se Kitajci, pa četudi bi si to želeli, ne morejo zares zgledovati pri nekaterih drugih narodih – recimo pri Turkih ali Vietnamcih – in prevzeti latinične pisave?

Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Kitajske, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Reproduktivne in ekonomske pravice žensk v rokah oblasti, a upanje vzbujajo sodobna kitajska gibanja za enakost spolov

Čeprav velja Kitajska za napredno svetovno velesilo, se je v tej državi vzporedno z njeno liberalizacijo in ekonomsko ekspanzijo zgodila retradicionalizacija kitajske družbe. Posledice so neenakopraven in slab položaj žensk, ekonomsko in družinsko nasilje, odsotnost lastninskih pravic žensk in nemožnost dedovanja, slaba zastopanost žensk v političnem prostoru in na najvišjih položajih moči v gospodarstvu, pa sporen zakon o poroki, ki ženskam onemogoča svobodno ločitev ter, kot je javnosti morda precej bolj znano, t. i. politika enega otroka, ki je družinam in ženskam več kot tri desetletja prepovedovala imeti več otrok, pri tem pa preferirala rojstva dečkov. Tokratne Podobe Kitajske bodo ob pomoči doc. dr. Maje Veselič z oddelka za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani prinesle vpogled v to, kakšen je položaj žensk in kako napredna in enakopravna je kitajska družba.

Črno-beli sesalec, ki je pred kratkim s seznama ogroženih prešel na seznam ranljivih vrst

Čeprav je za Kitajce zmaj to, kar je za nas Triglav, pa med bolj priljubljene in prikupne nacionalne simbole Kitajske zagotovo spadajo – pande. Ti črno-beli sesalci so tudi zaradi težavnejšega razmnoževanja in pogojev v naravi kar nekaj časa bili na seznamu ogroženih vrst, zdaj so uvrščeni na seznam ranljivih živali. Čeprav so vsejede živali, pa 90 odstotkov njihove prehrane predstavlja bambus. Zvezda današnjih Podob Kitajske je torej panda, predstavlja jo Tina Lamovšek.

Opičji kralj, verjetno najbolj znana pekinška operna zgodba, ki je nastala po romanu Potovanje na zahod, je bila zaradi vsebine v obdobju kitajske kulturne revolucije najprej priljubljena, potem pa preganjana

Zgodovina in oblika kitajske opere se zelo razlikujeta od zahodne tradicije, saj tovrstna azijska tradicija velikokrat vključuje tudi akrobacijo, zelo značilno mimiko, glasbene in dramske učinke. Posebne pomene vnašajo tudi barve, različni vzorci in prepoznavni liki, opera pa ima tudi izrazito literarno naravo. Med številnimi različicami in oblikami, med katerimi sta denimo kantonska in sečuanska, se je doslej svetu najpogosteje predstavila pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah, tudi tistih, ki jih posameznik ali junak bije na poti do znanja, modrosti in malodane božanske razsvetljenosti. Tako ni čudno, da je bil od nastanka romana Potovanje na zahod v 16. stoletju, čeprav ima zgodba za nekaj stoletji starejše korenine, med najbolj priljubljenimi Opičji kralj, opera, ki se motivno nanaša prav na omenjeno romaneskno pripoved o potovanju proti Indiji, od koder tovariška karavava, poleg nje zgodbo zazamujejo tako junaški kot božanski, nagajivi, lakomni in drugi raznovrstni liki, želi Kitajski prinesti izvirna budistična besedila ... Zelo verjetno je bil ta primer motiva pekinške opere prenesen tudi v animirani film. Več o opernih obrisih v Podobah Kitajske Mina Grčar, sinologinja, doktorska študentka in asistentka na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

Z enim klikom do prevoza, hrane, počitnic in prijateljev

Kitajska je v minulem desetletju doživela izjemne spremembe na področju rabe novih tehnologij. Še posebej v velikih mestih je digitalizacija spremenila delo, zabavo, druženje, šport, prevoz, storitve, nakupovanje, finančno poslovanje in še bi lahko naštevali. Vse to so omogočili pametni telefoni in superaplikacije. Nika Zobec, ki živi v Šanghaju že osem let, pravi, da si življenja brez telefona sploh ne predstavlja več.

"Ja, imajo vse naše podatke, povsod so kamere, imajo dostop do vsega. To je del vsakdana. Je pa tudi zelo varno mesto. Meni je super, da imam ta občutek varnosti. Ne vem, kaj je bolj pomembno, svoboda ali varnost. Jaz se veliko ukvarjam s tem vprašanjem, ampak si še ne znam odgovoriti."

O akupunkturi ali zdravljenju bolezni z zabadanjem igle v telo

Ko so kolegu Iztoku Koncu dali nalogo, naj za rubriko Podobe Kitajske predstavi tradicionalno kitajsko medicino, se je odločil za prispevek o akupunkturi. Kljub že velikokrat zanikanim, a razširjenim pomislekom nekaterih, da ta nima znanstvene podlage, se vse bolj uveljavlja tudi pri nas. Najpogosteje jo srečamo v ambulantah za zdravljenje bolečine. Z akupunkturo in tradicionalno kitajsko medicino se že več kot trideset let ukvarja zdravnik tradicionalne kitajske medicine mag. Jani Osojnik. Po študiju psihologije v Ljubljani je leta 1980 za kar šest let odšel na podiplomski študij tradicionalne medicine na Kitajsko. Po vrnitvi v Slovenijo je na Univerzi v Ljubljani pridobil še naziv magister tradicionalne kitajske medicine.

Kitajska modrost: Tekoča voda se ne usmradi.

»Vse, kar si Kitajska prizadeva narediti, je ponovno zavzeti pozicijo, za katero misli, da ji zgodovinsko pripada - se pravi pozicijo velesile,« pravi sinologinja dr. Maja Veselič

Četudi se prav vsi morda ne strinjajo, da bo 21. stoletje kitajsko stoletje, je več kot očitno, da Kitajska vse bolj postaja, če že ne v vseh pogledih najmočnejša sila, vsaj eden najpomembnejših igralcev na svetovnem geopolitičnem odru. Toda kako azijska velesila, ki je v preteklih desetletjih doživela tako neverjeten gospodarski vzpon, gleda na samo sebe in kakšen položaj želi zavzemati v svetu? O samopercepciji Kitajske danes in skozi zgodovino smo govorili s sinologinjo dr. Majo Veselič z ljubljanske Filozofske fakultete.

Raznolikost kitajske kulinarike je posledica geografske in podnebne pestrosti

Državo lahko spoznamo tudi, ne da bi se fizično odpravili tja. Kako? Prek kulinarike, čeprav je ta dostikrat prilagojena brbončicam posameznega naroda ali pa celine. To vsekakor velja tudi za kitajsko kuhinjo. Vemo, da pri nas dobimo bolj ali manj izbiro jedi, ki so si od restavracije do restavracije podobne; kdor se je pa že odpravil na Kitajsko, ta ve, da je tamkajšnja hrana dosti bolj raznovrstna in – pikantna. V današnjih Podobah Kitajske Tina Lamovšek torej predstavlja kitajsko kulinariko.

*jiaozi=kitajski žlikrofi

Kitajska velemesta so se v zadnjih desetletjih spreminjala z izredno naglico, a vsekakor so tista, najbolj znana tudi ohranila svoj značaj.

Danes se uradno začenjajo zimske olimpijske igre v Pekingu in na Prvem jih bomo pospremili s serijo utrinkov, ki smo jih poimenovali Podobe Kitajske. V njih bomo skušali predstaviti nekatere izmed številnih kitajskih posebnosti in nekoliko približati tudi utrip in specifike sodobnega, z naglimi spremembami zaznamovanega življenja v tej ogromni deleži na vzhodu azijske celine.

V uvodnih Podobah Kitajske smo preverili, kako mnogotere obraze lahko najdemo v sodobni Kitajski, kakšen je utrip sodobnih velemest in kakšne sledi pravzaprav puščajo nagle spremembe zadnjega časa.