Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
»Vse, kar si Kitajska prizadeva narediti, je ponovno zavzeti pozicijo, za katero misli, da ji zgodovinsko pripada - se pravi pozicijo velesile,« pravi sinologinja dr. Maja Veselič
Četudi se prav vsi morda ne strinjajo, da bo 21. stoletje kitajsko stoletje, je več kot očitno, da Kitajska vse bolj postaja, če že ne v vseh pogledih najmočnejša sila, vsaj eden najpomembnejših igralcev na svetovnem geopolitičnem odru. Toda kako azijska velesila, ki je v preteklih desetletjih doživela tako neverjeten gospodarski vzpon, gleda na samo sebe in kakšen položaj želi zavzemati v svetu? O samopercepciji Kitajske danes in skozi zgodovino smo govorili s sinologinjo dr. Majo Veselič z ljubljanske Filozofske fakultete.
