Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
Raznolikost kitajske kulinarike je posledica geografske in podnebne pestrosti
Državo lahko spoznamo tudi, ne da bi se fizično odpravili tja. Kako? Prek kulinarike, čeprav je ta dostikrat prilagojena brbončicam posameznega naroda ali pa celine. To vsekakor velja tudi za kitajsko kuhinjo. Vemo, da pri nas dobimo bolj ali manj izbiro jedi, ki so si od restavracije do restavracije podobne; kdor se je pa že odpravil na Kitajsko, ta ve, da je tamkajšnja hrana dosti bolj raznovrstna in – pikantna. V današnjih Podobah Kitajske Tina Lamovšek torej predstavlja kitajsko kulinariko.
*jiaozi=kitajski žlikrofi
