Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu.
Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom.
S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.
Zakaj se Kitajci, pa četudi bi si to želeli, ne morejo zares zgledovati pri nekaterih drugih narodih – recimo pri Turkih ali Vietnamcih – in prevzeti latinične pisave?
Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Kitajske, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti.
