Če je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja.
Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)
Če je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja.
Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)
Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke.
Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila.
Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili.
Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo.
Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)
V tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja.
Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati.
Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus.
Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)
Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore.
Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja
Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka?
Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.
Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta.
Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)
Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha.
gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije
fotografija: staroselci amazonskega pragozda
Wikipedia
Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo?
No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji.
To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941.
Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)
Če si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne gospodarske, pa tudi politične stike s predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnostjo, ob koncu pa je z njo vodila celo pogajanja, ki niso izključevala niti prihodnje vključitve Jugoslavije v evropske integracije. Prav o teh procesih bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Jureta Ramšaka z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki je temo raziskal v okviru ERC projekta Open borders Project: Cold War Europe Beyond Borders. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Evropa zdaj!, Centralni komite ZK Slovenije, 02.12.1989.
»Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo.
Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali?
To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni.
Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)
Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«
Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.
Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov.
Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige
Človeške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last
Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
Čeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi.
A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II..
Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)
Čeprav so se skozi čas načini, kako so ljudje organizirali svoje družbe, zelo spreminjali, je dejstvo, da zgodovina človeštva ni zgodovina množice nepovezanih posameznikov, ampak so se ti vedno znova povezovali v večje skupine in se, bolj ali pa manj prostovoljno, podrejali neke vrste oblasti. Toda zakaj naj bi bila politična oblast sploh smiselna? Kako se ta oblast vzpostavi? Kdaj je legitimna? In kaj pravzaprav prinaša podrejenim posameznikom, ki so se v takšni ureditvi vedno primorani odreči nekaterih individualnim željam in potrebam? Ta še danes osnovna vprašanja so tudi v središču enega temeljnih del politične filozofije z naslovom Leviatan ali snov oblika in moč politične skupnosti, cerkvene in civilne, ki ga je na sredini 17. stoletja napisal angleški filozof Thomas Hobbes, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšlo pri založbi Krtina. O delu, ki je bilo s svojim zagovorom absolutne oblasti skozi zgodovino predmet mnogih polemik, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s prevajalcem Leviatana in piscem spremne besede dr. Aljošo Kravanja z Oddelka za filozofijo Ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: izsek iz naslovnice prvotne izdaje Leviatana, Wikipedija, javna last
Psiholog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča. Theresienstadt oziroma Terezin severno od Prage, Auschwitz Birkenau zahodno od Krakova in Kaufering ter Türkheim zahodno od Münchna: od 1942 do 1945.
To je izkušnja, ki je neizbrisno zaznamovala osebno in poklicno pot enega od velikanov 20. stoletja – nevrologa, psihiatra in psihologa Viktorja Frankla. Brez njega ne bi bilo psihologije, kakršno poznamo danes. Na Dunaju je po Freudu in Adlerju ustanovil tretjo psihoterapevtsko šolo. V zgodovino se je zapisal kot začetnik eksistencialne analize in logoterapije, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi izvirno človeško razsežnost svobode, odgovornosti in volje do smisla. Viktor Frankl je v enem od svojih del napisal, da je prav človekovo iskanje smisla prvobitna življenjska sila.
O življenju in delu izjemnega Viktorja Frankla v oddaji Glasovi svetov s teologom in logoterapevtom Martinom Liscem.
Foto: Prof. dr. Franz Vesely
V zgodovini je malo političnih osebnosti, še manj pa demokratično voljenih voditeljev, ki so tako zelo preoblikovali svet, kot ga je ameriški predsednik, od smrti katerega te dni mineva točno 80 let. Franklin Delano Roosevelt ni bil le človek, odločilen za to, da so Združene države, ki so bile v 30. letih preteklega stoletja še vedno močno izolacionistične, v drugi svetovni vojni najprej z oskrbo z orožjem, potem pa tudi neposredno, stopile na stran zaveznikov in pomagale premagati nacistično Nemčijo; ni bil le človek, ki je kljub otroški paralizi, ki ga je prizadela še preden je prvič zasedel predsedniški položaj, postal eden najmočnejših svetovnih voditeljev in edini ameriški predsednik v zgodovini, ki je bil kar štirikrat izvoljen na to funkcijo in jo zasedal vse do smrti; bil je tudi človek, ki je s svojim pogledom na vlogo države v gospodarstvu in družbi vzpostavil to, kar danes razumemo kot moderno ameriško državo in ZDA pretvoril ne samo v svetovno velesilo, ampak v politično tvorbo, ki je kljub svoji individualistični ideologiji vendarle dopuščala nekakšno javno vlogo pri varovanju narave, zamejevanju vpliva velekapitala in uveljavljanju delavskih pravic in zaščite najšibkejših - bil je torej človek, ki je pred slabimi stotimi leti zasnoval tisto malo socialne države, kolikor je ZDA danes premorejo in ki jo trenutna administracija pospešeno razgrajuje. Za nekatere tako rekoč socialist, za druge rešitelj kapitalizma v času hude gospodarske krize, ko je grozil njegov zlom - kdo je bil Franklin Delano Roosevelt in kakšno zgodovinsko vlogo je odigral, se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. Kornelijo Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Franklin Delano Roosevelt novembra 1944, Wikimedia, javna last
Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka zastopa interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Če pa se poglobimo v podrobne analize obnašanja ameriških volivk in volivcev v zadnjega pol stoletja, vidimo, da to morda sploh ne drži. Delež delavk in delavcev, ki podpirajo republikance, namreč že od 80. let prejšnjega stoletja sicer počasi, a vztrajno narašča, no, lani pa je Donald Trump – v primerjavi z rezultati volitev leta 2016 oziroma 2020 – svoj delež glasov celo najbolj povečal prav v delavskih soseskah.
Zato se menda lahko vprašamo, zakaj so delavke in delavci v zadnjih desetletjih začeli obračati hrbet demokratom, ki so jim bili zvesti, vse odkar je sredi 30. let 20. stoletja Roosevelt implementiral sveženj socialdemokratskih politik, ki si jih je zgodovina zapomnila pod imenom new deal? So ameriškemu proletariatu republikanci nenadoma začeli ponujati več ali pa so se demokrati sami odrekli socialdemokratskim prvinam v svojem programu? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Blaža Gselmana, publicista, ki je pred nedavnim pripravil oz. uredil posebno tematsko številko revije Borec, ki je posvečena natanko razrednemu boju v Združenih državah in tamkajšnjim strankarsko-političnim metamorfozam v zadnjega pol stoletja.
Foto: zapuščena tovarna avtomobilskega podjetja Fisher Body v Detroitu leta 2009 (patrickklida / Wikipedia)
