Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke.
Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila.
Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili.
Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo.
Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)
Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke.
Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila.
Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili.
Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo.
Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)
