25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino.
No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti.
Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo.
Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)
25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino.
No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti.
Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo.
Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)
Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo?
No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji.
To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941.
Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)