25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino.
No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti.
Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo.
Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)
25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino.
No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti.
Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo.
Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)
Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha.
gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije
fotografija: staroselci amazonskega pragozda
Wikipedia