Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca.
Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo.
Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem.
Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas. Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali.
Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga.
Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor.
Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj.
Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.
Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika.
Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo.
Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi.
Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten.
Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere.
Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
