Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.
Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore
Fotografija: Le Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović
(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)
Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.
Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore
Fotografija: Le Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović
(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)
Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.
Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore
Fotografija: Le Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović
(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)
Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija?
Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto.
Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)
Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji –, poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožji srži zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (in vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Avtorica je izhajala iz lastnega soočanja s smrtmi v gledališču in iz preučevanih primerov, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Pri tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta, v katerem je v zadnjih obdobjih v zahodnih okoliščinah predvsem prihajalo do racionalizacij in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. opustili obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je prav tako realna smrt v gledališču lahko pojmovana kot eksces ali ekstrem, zato je za to temo (verjetno) tudi malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča.
fotografija: MGL
Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvor je grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. Prilagajanje Spikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču.
Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragične zmote ali celo eksistencialno grozo. Kako je to mogoče? Kako je možno, da se en in isti motiv ponuja tako raznorodnim, pravzaprav kar diametralno nasprotnim narativnim izpeljavam?
To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se sprehodili ne le skozi zgodovino filma ampak tudi skozi zgodovino svetovne književnosti, da bi razumeli, zakaj nas dvojniki že tisočletja tako zabavajo kakor plašijo? – Pri tem je bila naša vodnica filozofinja, predavateljica in raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Bara Kolenc, ki se je tej problematiki posvetila v intrigantni razpravi Figura dvojnika : od komedije k psihozi, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Založbi FDV.
Foto: igralca Richarda Mansfielda, ki je zaslovel, ko je igral glavno – dvojno – vlogo v bostonski gledališki uprizoritvi znamenitega gotskega romana Nenavaden primer dr. Jekylla in g. Hydea škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona, je leta 1895 takole ovekovečil fotograf Henry Van der Weyde (Wikipedija, javna last)
Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice.
Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu.
No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva.
A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga.
Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)
Koncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka.
Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)
Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.
Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.
Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ...
Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)
Mnogovrstni umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, ki mu vladajo Kralji Ubuji in se sprašuje, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, groteksnih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja, vendar se jim zna upirati, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ...
Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom sveta, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost nasploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človešnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ...
Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem, 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv! Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših, izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ...
Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor
Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope. Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan.
Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia
Kaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja.
In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji.
Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol.
Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino.
Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)
Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime.
Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre.
Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)
Gosta: dr. Bojan Baskar, Filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU
Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis
Umetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki?
Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca.
Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)
Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič, izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem lastnih inovativnih izhodišč, učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje.
Fotografija: iz predstave Odstiranja
Primož M. Dolničar
Nikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave.
No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister.
V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra.
Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)
Ko smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju.
Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala.
Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado.
A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja.
Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)
V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala,med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva.
Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem.
fotografija: oljenka z motivom gledališke maske
Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik
V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo.
No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete.
Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)
Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej.
Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)
Tako so Indiji, prepredeni z mnogimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti, kar ustvari hinduizem kot absolutno esenco indijske identitete in nacionalnosti, med vsemi religijami najbolj univerzalno in tolerantno religijo … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija tudi romantizirana, iskali možnosti upora.
O imaginacijah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo prav in narobe, resnico in laž, belo in črno, najboljše in najslabše, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Foto: Wikipedija