Nikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave.
No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister.
V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra.
Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)