Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)