Na izviru reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so lani poleti brez ustreznih dovoljenj začeli graditi manjšo hidroelektrarno. Lokalni prebivalci, večinoma srbske narodnosti, so se nemudoma aktivirali, s protesti so ustavili gradnjo in sprožili širše nadnacionalno ekološko gibanje. Na območju kraja Srb zaradi burne zgodovine in razvojne degradiranosti to nikakor ni samoumevno.

Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?

Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Jian Gao je profesor na Univerzi za mednarodne študije v Šanghaju. Je ekspert za evropske študije. Kritičen je do Trumpa in ZDA, do celotne zahodne agende, ki po njegovem mnenju ne predstavlja modernizacije. Ne verjame v svobodo govora, odločno zagovarja kitajska stališča, tudi v odnosu do Rusije. V avli njegove univerze so z zlatimi črkami zapisane tri besede: sanje, prepričanje, ljubezen.

Shameen Prashantham je profesor ekonomije v Šanghaju. Rojen je bil v Veliki Britaniji, ima indijsko-šrilanške korenine, od leta 2015 živi in dela na Kitajskem. Napisal je knjigo z zanimivim naslovom “Plesati z gorilami”. V njej analizira razmerja med zagonskimi podjetji in velikimi korporacijami. Razloži kompleksnost kitajsko-evropskih odnosov. Pojasni ozadja carinske vojne. Argumentira, zakaj je svet veliko več od ZDA.

Wang Guanglin je profesor angleščine na mednarodni univerzi v Šanghaju. Študenti imajo na Kitajskem do učiteljev podobno spoštovanje kot do staršev, čeprav se čuti vpliv tehnologij. Profesor Guanglin je tudi prevajalec angleške, ameriške in avstralske literature. Od slovenskih avtorjev pozna filozofa Slavoja Žižka, ki ga je tudi mogoče brati v kitajščini.

Yolinda Chen je diplomatska predstavnica Fidžija v Šanghaju. Srečamo se v 86. nadstropju ikoničnega in 420 metrov visokega nebotičnika Jin Mao. Kakšni so pogledi na Kitajsko in svet z višine, kakšni z vidika majhne otoške države v Tihem oceanu.

Wei Shen je profesor na eni izmed najboljših kitajskih univerz. Srečali smo se ob velikem jezeru v Hangdžovu, s hitrim vlakom le slabo uro oddaljenem od Šanghaja. Zahodno jezero, ki s svojo mondenostjo malo spominja na Bled, ima simbolično mesto v kitajsko-ameriških odnosih. Hangdžov je eno izmed tehnoloških središč Kitajske, tukaj se je rodila tudi aplikacija za umetno inteligenco DeepSeek.

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.

Zapiski:

-Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč.

-APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

John Zhao je eden izmed direktorjev vodilnega kitajskega možganskega trusta, Centra za Kitajsko in globalizacijo. Kako v Pekingu osmišljajo Trumpove carinske rekorde, zakaj se počutijo močne iz samozavestne, kako izboljšati odnose z Evropsko unijo. Kitajska beseda za krizo vsebuje tako nevarnost kot priložnost.

Vuhan ni samo koronavirus. Velemesto ob reki Jangce ima bogato zgodovino, močno industrijo, uporabljajo tudi že umetno inteligenco. Po Vuhanu se vozimo s kolesom, se sprehodimo po ogromnem parku s pogledom na visoke nebotičnike, obiščemo optično dolino. Klepetamo z domačinkami in domačini.

Zapiski:

• Fotoreportaža Maja Valerija iz Vuhana
• Reportaža za TV Globus iz Vuhana
• Intervju z glavnim kitajskim virologom

Melinda Liu je novinarka, ki že od leta 1980 živi v Pekingu. Dela za ameriški tednik Newsweek. Pojasni bliskovit vzpon Kitajske in razloge za optimizem navkljub slabšim gospodarskim kazalcem. Zakaj Kitajci sramežljivo občudujejo Elona Muska in kako bi z Donaldom Trumpom lahko celo sklenili trgovinski sporazum.

Shuihui Zhang je profesor sociologije v Šanghaju. Sliši tudi na slovensko ime Luka Novak. Pojasni silovit razvoj Kitajske v samo nekaj desetletjih, prepad med mesti in ruralnimi območji, razloge za nizko rodnost in staranje prebivalstva, zapleten pokojninski sistem in ne samo pozitivne vplive hitre digitalizacije. Državo primerja s človekom, Kitajska je zdaj v srednjih letih, uporabiti mora predvsem izkušnje.

Søren Pagter je profesor fotografije v danskem Arhusu. Če nisi zvedav, ne moreš biti dober fotograf, pravi. Dobrega četrt stoletja se ob delu uči. Poučuje tudi po svetu in je član žirij. Na Finskem, Islandiji, v Nepalu, Iranu in drugje. Vesel je, da lahko spremlja mlade, ki razmišljajo, čutijo potrebo, da morajo nekaj spremeniti. Navdihujoče je, ko si v teh časih obdan s takšnimi ljudmi, pravi.

Zapiski:

• Søren Pagter na Instagramu
• Projekt dveh študentk o izkoriščanju in prostituciji
• Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka
• Zgodbe: Bolj kot kjer koli upanje najde v trdoživosti ljudi

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.

Zapiski:

• Uradna spletna stran
• Brent Stirton na Instagramu
• Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji
• Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.

Zapiski:

• Osebna spletna stran
• Ana María Arévalo Gosen na Instagramu
• Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela
• These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents

Foto: Antonio Davila

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

*V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.

V enem izmed zalivov v Zadru se na barki po cele dneve sonči pudljica Nina. Njen lastnik je stari mornar in zavedni krvodajalec Venci Jurin, ki je poln zgodb vseh vrst.

Alvaro Passeri je strokovnjak za animatroniko. Proslavil se je kot filmski ustvarjalec, s svojimi kreacijami, animacijami in posebnimi efekti je sodeloval celo s Hollywoodom, v svojem rimskem studiu pa je med drugim izdelal robota Leonarda Da Vincija in animatronski živalski orkester, ki igra na resnične instrumente. Pred časom je obiskal Trbovlje.