Prva epizoda Veste, kaj jeste? v našem arhivu je iz oktobra 2015
Prva epizoda Veste, kaj jeste? v radijskem arhivu je iz oktobra 2015. Takrat smo govorili o bučah in njihovi hranilni vrednosti. V naslednjih letih pa smo ob sredah zjutraj obdelali najrazličnejše teme, povezane z živili, načinom prehranjevanja in vsem, kar spada zraven.
Prva epizoda Veste, kaj jeste? v našem arhivu je iz oktobra 2015
Prva epizoda Veste, kaj jeste? v radijskem arhivu je iz oktobra 2015. Takrat smo govorili o bučah in njihovi hranilni vrednosti. V naslednjih letih pa smo ob sredah zjutraj obdelali najrazličnejše teme, povezane z živili, načinom prehranjevanja in vsem, kar spada zraven.
Prva epizoda Veste, kaj jeste? v našem arhivu je iz oktobra 2015
Prva epizoda Veste, kaj jeste? v radijskem arhivu je iz oktobra 2015. Takrat smo govorili o bučah in njihovi hranilni vrednosti. V naslednjih letih pa smo ob sredah zjutraj obdelali najrazličnejše teme, povezane z živili, načinom prehranjevanja in vsem, kar spada zraven.
Dr. Nada Rotovnik Kozjek o klinični prehrani slovenskih olimpijcev
Bližajo se zimske olimpijske igre v Pekingu, kjer bodo slovenski športniki nastanjeni v dveh olimpijskih vaseh. Prehranjevali se bodo po večini v posebnih zaprtih menzah oziroma jedilnicah, kjer bodo kuharji pripravljali več deset tisoč obrokov na dan za skupno več kot 2800 športnikov. Hrana je na takšnih dogodkih, pove dr. Nada Rotovnik Kozjek, zdravnica slovenskih olimpijcev, praviloma raznovrstna. Športniki bodo torej lahko našli živila, ki so jih tudi sicer vajeni. To pa je, kot pravi, najpomembnejše.
"Na prejšnjih zimskih olimpijskih igrah smo dosegali izjemne uspehe tudi z našega vidika, torej vidika zdravnikov. In sicer že samo s tem, da smo športnike dovolj hidrirali. Ker so bili kdaj že samo zaradi malo večje nadmorske višine tako dehidrirani, da so imeli malo hripav glas in so mislili, da so zboleli za kakšnim prehladnim obolenjem. Pa smo jih samo prepričali, da naj pijejo več. In potem so se izboljšali glas, zmogljivost in tudi počutje, kar se je pokazalo na rezultatih. Če je človek dehidriran, je kot zarjavel stroj in iz sebe ne more iztisniti tisto, za kar je leta treniral."
Živalska serija v januarju, 4. del
Priboljški pri hišnih ljubljenčkih naj ne bi nadomestili zdravega obroka, vendar lastnike v dobro založenih trgovinah za male živali velikokrat preveč zanese.
Dr. vet. med. Natalija Hercog Gerbec iz Veterinarskega centra Pika v Mariboru: "Priboljšek mora biti nagrada, motivacija. Če sprehajamo psa trikrat na dan in ga ob vsakem sprehodu nagradimo, ne bo nič narobe. Seveda je drugače pri mladih psih, ki jih šele vzgajamo. Tam je dovoljen kakšen priboljšek več. Dober priboljšek pa ima velik odstotek mesa. To so navadno nekakšni posušeni koščki mesa brez dodatkov in soli. Kar koli proizvajalci dodajajo zraven, torej ojačevalce okusa, arome in barvila, je to samo nepotreben dodatek. Enako kot pri človeški hrani. To je tam samo zato, da bo veliko bolj privlačno in samo zato nima kakšne večje hranilne vrednosti."
Živalska serija v januarju, 3. del
Daša Korže, prehranska svetovalka za pse in mačke, tudi ustanoviteljica blagovne znamke Feedko, opisuje dve vrsti sveže oziroma doma pripravljene hrane za hišne ljubljenčke. Na eni strani je ta lahko del klinične diete za obolele živali, lahko pa gre preprosto za uravnotežene obroke za zdrave hišne ljubljenčke. Pri prvi vrsti izbire kot zvesti in skrbni lastniki skorajda nimamo, pri drugi pa je vse odvisno od naših preferenc in organiziranosti. Ravno pomanjkanje časa je eden od najpogostejših pomislekov, da se lastniki ne odločajo za takšen način prehranjevanja hišnih ljubljenčkov.
"Vsak hitro ugotovi, da to ni nič takšnega. Priprava takšnih obrokov je lahko zelo enostavna, sploh če se znamo organizirati. Hrano lahko pripravljamo za več dni vnaprej, odvisno od našega vsakdana, življenjskega sloga. Nekaj dni jo lahko hranimo v hladilniku, lahko pa jo seveda tudi zamrznemo. Torej s tem nimamo več kot uro dela na teden ali na 14 dni. In še vse sestavine se lahko kuhajo istočasno."
Živalska serija v januarju, 2. del
Mačke v prehrani potrebujejo največ beljakovin, potem maščob, ogljikovih hidratov, vlaknin, vitaminov, rudninskih snovi in vodo. Razmerje med temi snovmi je drugačno kot pri človeku, saj so to skoraj izključno mesojede živali.
Dr. vet. med. Iris Selan: "Mačka nas nauči, kaj ji moramo pripraviti, ker so to zelo izbirčne živali. Lahko imamo izbor desetih konzerv, pa ji nobena ne bo všeč. Nekatere ne prinesejo briketov, ki so dalj časa odprti, ker izgubijo vonj, druge hočejo, da briketi hrustajo, tretje želijo samo pašteto in nobene omake ... Kakor koli, smiselno je, da mačko hranimo od dva- do trikrat na dan in bolje je, da hrane nimajo ves čas na voljo. Mačke se lahko hitro prenajejo in posledično čezmerno zredijo. In ne pozabite na vodo!"
Živalska serija v januarju, 1. del
Prehrana psov mora biti primerna pasmi, starosti, fiziološkemu stanju, velikosti, vsebovati mora dovolj vitaminov, beljakovin in ogljikovih hidratov. Psi kot hišni prijatelji in ne več kot volkovi izpred 17.000 let, so torej vsejedi. Suha, polsuha, mokra, surova, kuhana, hladno stiskana – vse to je lahko popolna in uravnotežena hrana za psa, poudarja dr. vet. med. Marjan Kastelic.
"Psi so danes vsejedi, torej so se v evoluciji do določene mere spremenili. Sobivanje s človekom je vplivalo na njihova prebavila in zobe. Vendar ostanki človeške hrane nikakor niso osnovna hrana za psa. Na trgu je recimo veliko zelo dobrih briketov."
Luka Vrbančić iz Brežic je pasji lastnik zadnjih 20 let. V prvih letih, prizna, je delal napake. Pri izbiri pasje hrane je bil premalo pozoren na kakovost izbranih znamk.
"Danes sem pozoren, da so recimo briketi res kakovostni. Svoje pse hranim s takšnimi z visokim odstotkom mesa, dobrih žitaric, ker so zelo aktivni, zelenjave in sadja. Dam jim tudi mokro, mehko hrano ter dvakrat na teden surovo govedino in tudi kakšno celo jajce, kar je dobro za dlako in prebavo."
Sodobne kuharske knjige so v marsičem drugačne od tistih starejšega datuma
V Sloveniji na leto izide približno 4000 knjig. Od tega je kuharskih kakšnih sto, torej razmeroma malo, pove Valentina Novak, založnica, prevajalka in avtorica. Ustvarjanje kuharskih knjig namreč zahteva odgovornost, ker so te postale kulturne posrednice, ki niso več samo zapisi jedi oz. navodil, kako pripraviti neko jed, ampak ponujajo izkušnjo časa in trendov. Zato so v zadnjih desetletjih doživele tudi nekakšen vsebinski preporod.
"Ni več formulacij, ki gredo današnjemu bralcu tako na živce: 'Naj se kuha, dokler ni gotovo, ko je testo nared ...' Zadnje čase skušajo kuharske knjige ta postopek bolj slikovito posredovati in opisati. Časi so vse bolj točni in mere vse bolj natančne."
Sašo Šketa, spletni kulinarični bloger in avtor petih kuharskih knjig, pri tem doda, da brez fotografij ob vsakem receptu skorajda ne gre več, vendar te želijo delovati bolj pristno in domače.
"Če je fotografija prelepa, ljudi to lahko odvrne, da se lotijo priprave, ker se mogoče malce ustrašijo."
Od Kuharskih bukev Valentina Vodnika do Kuharske knjige Ivana Ivačiča
Nekateri največji kuharski mojstri današnjega časa ideje in navdih jemljejo pri več stoletij starih kuharicah. Do leta 1868 so bile slovenskim bralcem na voljo zgolj tuje kuharske knjige oziroma njihovi prevodi v slovenščino, tistega leta pa je izšla prva izvirna slovenska kuharska knjiga po zaslugi Magdalene Pleiweis. V 150-ih letih je doživela že 30 posodobljenih in dopolnjenih izdaj, ena od njih pa je še posebej znana, pravi Boštjan Napotnik, ocenjevalec restavracij, bloger in avtor dveh kuharskih knjig.
Pri nas doma je bila prva kuharska knjiga, ki se je spomnim, zelen izvod Slovenske kuharice Felicite Kalinšek. Rad sem gledal slike, ki so delovale zelo spektakularno, na njih so bile obložene mize in lepo posodje. Mama jo je uporabila vsakič, ko je kuhala špinačo, čeprav ne gre za zelo zapleteno jed; verjela je, da jo je treba pripraviti tako kot piše tam notri.
Ličinke mokarjev za prehrano ljudi prihajajo tudi na naše trgovske police
Ličinke mokarjev iz družine hroščev so bogat vir beljakovin, primerne so za prehrano na primer eksotičnih živali, vse bolj pa so tudi v našem okolju prepoznane kot hrana za ljudi v obliki prigrizkov ali kot sestavina v različnih živilskih izdelkih (moki ipd.).
Ustanovitelj podjetja Organics Nutrients Bojan Kujavec iz Maribora, ki se ukvarja z organskimi gnojili za rastline, utegne biti pri nas eden pionirjev uporabe ličink v prehrani ljudi.
"V nekaj letih bomo vstopili še v to nišo. Najprej bomo verjetno izdelovali kakšne proteinske tablice, potem proteinski prah, ker bi se osredotočali predvsem na hrano športnikov. Pozneje pa tudi kakšen čips iz ličink mokarjev. Torej samo posušene in pakirane kot prigrizek. Pogled na ličinke najprej sicer ne prepriča, vendar je okus nekaj drugega. Ta je podoben recimo semenom bučnic."
Glavni viri vlaknine v prehrani so zelenjava in stročnice, sadje ter polnozrnati žitni izdelki
Redno vključevanje živil na osnovi polnozrnatih žit v vsakodnevno prehrano pomembno prispeva k prehranskemu vnosu vlaknin, ki imajo številne dokazano ugodne vplive na zdravje, a jih Slovenci zaužijemo bistveno premalo. V novembrski številki mednarodne znanstvene revije Nutrients so bili objavljeni rezultati obsežne raziskave o vnosu prehranske vlaknine pri prebivalcih Slovenije. V raziskavo so bili vključeni mladostniki, odrasli in starejši odrasli iz vseh regij. O rezultatih raziskave doktorica Živa Lavriša, raziskovalka in vodja izobraževanj o prehrani in zdravem življenjskem slogu z Inštituta za nutricionistiko.
Glede na prehranska priporočila bi moralo dnevno zaužiti 30 gramov prehranske vlaknine. Ta vnos se pri nas giblje okrog 20 gramov dnevno, najmanjši vnos pa smo zaznali pri mladostnikih.
Na prvem mestu uporabe je maslo
Pecivo, ki smo mu pri peki dodali maščobo, bo polnega okusa in sočno, pecivo brez olja pa se bo verjetno v prvi vrsti drobilo. Maščoba se pri peki sladkih izdelkov uporablja zaradi teksture, sočnosti in okusa. Vendar če je pri doziranju sladkorja jasno, da z njim ne gre pretiravati, tega pri maščobah še nismo povsem posvojili.
Mario Sambolec, specializirani strokovnjak za prehrano in predavatelj Fitnes Zveze Slovenije: "Sladkor je na tapeti kot glavni zločinec in se mu v tem primeru tudi pripisuje največ negativnih učinkov na zdravje. Celo neposredno se mu pripisuje sposobnost pridobivanja telesne mase v smislu "cuker redi in pika". Vendar redimo se zaradi pretiranega vnosa energije, prav maščobe pa so v naši prehrani energijsko najbolj bogat in skoncentriran vir. In če pri njihovem odmerjanju nismo previdni, potem je lahko zelo hitro preveč."
Kavni aparati so tudi med Slovenci vse bolj priljubljeni
Rubriko Veste, kaj jeste? tokrat posvečamo kavi, natančneje kavi iz kavnih aparatov za domačo uporabo. Ponudniki aparatov sledijo povpraševanju, ki je iz leta v leto večje in tudi pri nas je zaznati trend porasta kavnih aparatov v gospodinjstvih, še posebej v zadnjih dveh letih, ko iz znanih razlogov do skodelice kave ni več tako lahko proti. Vsaj delno si lahko izkušnjo pitja kave domov prenesemo tudi z nakupom kavnega aparata. Te lahko razdelimo na tri osnovne skupine, pravi Črt Breskvar iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Najmanjši so aparati na kapsule, potem imamo ročne kavne aparate, ki zagotavljajo paro pod pritiskom, uporabnik pa mora obvladati proces priprave, zmleti kavo in jo stlačiti v ročko; najbolj napredni pa so samodejni kavni aparati, kjer samo izberemo napitek prek vmesnika, aparat pa sam zmelje kavo, jo pripravi in zagotovi paro.
Kruh na Slovenskem že stoletja sodi med temeljna živila, kar se je pokazalo tudi v času prvega vala epidemije
Časi, ko so bile na trgovskih policah na voljo le tri vrste kruha in so ga vse pekarne pekle po enakih receptih ter postopkih, so minili. Potrošniki imamo že vrsto let na izbiro več vrst kruha in pekovskih peciv z najrazličnejšimi dodatki, kot so olive, paprika, čebula in orehi. Ponudbe pa ne prilagajajo in širijo zgolj večji industrijski pekarski obrati, pač pa tudi manjše butične pekarne, ki so v zadnjih letih v vzponu. Ena od njih je tudi pekarna Osem v središču Ljubljane, ki je svoja vrata odprla pred skoraj natanko osmimi leti. Ponudba se z leti nekoliko spreminja, a osnova ostaja enaka, pravi lastnik Andrej Gerželj.
Večina našega kruha je iz kislega testa, dodatki pa so različni, od sezama, oliv, orehov ... nekaj vrst kruha kljub vsemo delamo tudi s kvasom, saj imajo nekatere stranke tega raje. Poleg kruha imamo še manjši pekovski program, od francoskih rogljičkov, danskega peciva s čokolado, pirinih palčk s sirom, focaccie in podobno. Malo sladkega, malo slanega.
Na katere cenovno ugodne morske dobrote pozabljamo?
Katere morske dobrote – predvsem ribe – ponujajo v slovenskih ribarnicah, od kod so in česa se največ proda? To je vprašanje, na katero tudi tokrat odgovarjamo s konkretnim primerom. Roberto Privileggio je sin Hrvatice in Slovenca, lastnika ribarnice Ribice s poslovalnicama v Kamniku in na osrednji ljubljanski tržnici. Živi v Kvarnerju, v Mošćenički Dragi, morske dobrote pa k nam pripelje skoraj vsak dan.
"Muškatna hobotnica se manj prodaja, čeprav je enkrat cenejša kot navadna hobotnica, ni pa slabše kakovosti. Slabo se prodajajo tudi kakšne majhne ribice za brodet in še vedno mislim, da bi lahko večkrat kupovali tudi kakšne sardele."
Prebivalec Slovenije je lani porabil približno 88 kilogramov mesa
Stopnja samooskrbe z mesom pri nas je visoka, okrog 84-odstotna. Najbolj samooskrbni smo pri perutninskem in govejem mesu, manjka svinjine, pri kateri smo še pred nekaj leti pridelali samo 38 odstotkov. Prebivalec Slovenije je v lani sicer skupno porabil približno 88 kg mesa. Z Andražem Lečnikom iz gostilničarsko-mesarske družine z Raven na Koroškem smo se navidezno postavili v vrsto pri mesarju in odgovorili na nekaj pogostih dilem, ki jih imamo pri kupovanju mesa.
"Najslabše se prodaja kakšna drobovina, ki je sicer najbolj poceni. Na neke jedi iz naše dolgoletne tradicije smo namreč pozabili. To so kosi, ki so jih prej kmetje vedno porabili, mesarji pa jih morajo zdaj včasih tudi zavreči, ker jih nihče ne kupi. To so bikovi prašniki, možgani, ledvice, pljuča ... Torej manj cenjeni deli mesa."
Prava izbira posode pripomore k boljšemu okusu hrane, na dolgi rok pa lahko vpliva tudi na naše zdravje
Pri pripravi hrane ni pomembna samo njena kakovost, pač pa tudi prava izbira posode, ki lahko pripomore k boljšemu okusu in na dolgi rok tudi zdravju. Inertni oziroma nereaktivni materiali, ki v stiku z živili ne reagirajo, denimo steklo in keramika, so priporočljivi tudi za shranjevanje že pripravljene hrane. Kako pa je s teflonom oziroma neoprijemljivo teflonsko posodo, za katero lahko na spletu preberemo marsikaj, tudi to, da se ji je najbolje izogniti? Dr. Tomaž Polak, profesor na katedri za tehnologijo mesa in vrednotenje živil na ljubljanski biotehniški fakulteti pojasnjuje, da je teflon v osnovi inerten material, a pazljivost kljub vsemu ni odveč.
Kot potrošnik praktično ne morete vedeti, kakšna je kakovost teflona. V splošnem velja, da je pri nepoškodovani posodi prenos migracije z materiala na živilo dokaj majhen. Če pa je teflonska prevleka poškodovana, je treba takšno posodo zavreči oziroma je ne uporabljati za pripravo živil.
Temne plati zdravega načina prehranjevanja
Ko uporabimo izraz zdrava prehrana, večina naredi miselni preskok na točno določena živila in načine prehranjevanja. Mario Sambolec, specializiran strokovnjak za prehrano in predavatelj Fitnes Zveze Slovenije, zato opozarja tudi na negativne posledice brezglavega in strogega sledenja vsesplošno prisotnim navodilom zdravega prehranjevanja, ki so lahko tako fizične, recimo kronično pomanjkanje energije, kot tudi psihološke.
"Skoraj tedensko se srečujem s posamezniki, ki imajo tako fizične kot tudi psihološke težave zaradi čezmerne osredotočenosti na t. i. zdravo prehrano. To pa je v tem trenutku nekaj, kar vsebuje malo kalorij in energije ter čim več beljakovin in volumna. Težava je, ko ta ista priporočila povzamejo posamezniki, ki imajo zelo visoke energijske potrebe: rekreativni ali profesionalni športniki, otroci v razvoju, fizični delavci ali nasploh posamezniki, ki živijo zelo aktiven življenjski slog."
Izpostavljenost otrok oglaševanju nezdravih živil vodi v slabše prehranske navade
Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej pretirano sladka, mastna in slana živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje. Daljša izpostavljenost takšnim oglasom v zgodnjem otroštvu pomeni, da otroci razvijejo tudi manj primerne prehranske preference, kar na dolgi rok lahko vodi v razvoj kroničnih bolezni in prekomerne telesne teže. Doktorica Živa Lavriša, raziskovalka na Inštitutu za nutricionistiko.
Tukaj je pomembno tudi ozaveščanje, ne samo otrok in mladostnikov, pač pa tudi njihovih staršev, ki pogosto kupujejo živila zanje. Oglaševanje, privlačno otrokom, je prisotno tudi na embalažah živil in zato se moramo prepričati, ali gre res za živila z ugodno hranilno sestavo.
Pri načrtovanju kuhinje moramo najprej opazovati sebe
Arhitektka Nina Vodopivec (idaa.si) pri načrtovanju kuhinje svetuje, naj se najprej opazujemo pri kuhanju. V bivalnem okolju gre namreč za kompleksen prostor, v katerem je najpomembnejša tudi praktičnost. Težave se lahko pokažejo, če pri načrtovanju pozabimo na delovno površino, delovni trikotnik, dovolj vtičnic itd.
"Velikokrat stranki rečem, jaz sem ti narisala kuhinjo oziroma nekaj idejnih zasnov, zdaj pa pojdi na otroško igrišče in s kredami nariši elemente, da boš videl, kako se med njimi premikaš. Če ti še vedno ne bo jasno, si s škatlami naredi 3D-prostor."
Študentje si želijo predvsem prihranek časa, nizko ceno in okusen obrok
Študentje predstavljajo pomemben, a pogosto precej spregledan del populacije, tudi z vidika zasledovanja zdravstvenih ciljev. Zato bi bilo treba v dneh, ko se govori predvsem o ukrepih za nemoten študij in odprte fakultete, dati poudarek tudi na njihovi prehrani. Podatki kažejo, da se študentje prehranjujejo precej enolično, jedo kalorično bogato hrano, običajno bivajo v študentskih središčih, daleč stran od domače kuhinje, precej so odvisni od gostinske ponudbe, redki pa so tisti, ki si sami pripravljajo obroke, ugotavlja dr. Matej Gregorič s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na NIJZ-ju.
Približno tretjina študentov vsak teden posega po hitri prehrani, kot so hamburgerji in pice. Študentje si želijo prihranek časa, nizko ceno in okusen obrok, temu pa se prilagaja tudi ponudba. Čeprav v zadnjih letih beležimo večje zanimanje za zdravo prehrano in večjo ozaveščenost med potrošniki, večina študentov še vedno ne sledi temu trendu.