Poletje se počasi poslavlja, z njim pa tudi turistični vrvež v prestolnici. V zadnjih epizodah oddaje Glas mednarodne ulice, kjer smo vse poletje kramljali s turisti, bomo prisluhnili njihovim vtisom iz Slovenije, kaj je najboljše in kaj najslabše, ter kateri dogodek jih je najbolj zaznamoval na njihovih potovanjih.

V dolini Soče so v prvi polovici leta zabeležili izrazit porast turističnega obiska. Poročajo o okoli 300 tisoč nočitvah in 120 tisoč prihodih gostov, posamezen gost pa v Posočju ostane v povprečju skoraj tri dni. Največji delež pri nočitvah predstavljajo tuji gostje, in sicer skoraj 90 odstotkov. V Gornje Posočje prihajajo predvsem iz Nemčije, Avstrije in drugih sosednjih evropskih držav, prav tako so večje število obiskovalcev zabeležili tudi iz Češke, Nizozemske, Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva.

Za Slovenijo velja, da ima eno najstarejših in najbogatejših tradicij čebelarstva v državah Evropske unije, ob tem pa je tudi edina država članica, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele. Poleg Slovenije imajo dolgo tradicijo čebelarstva tudi v Nemčiji, na Poljskem in v Franciji, kjer je letos, podobno kot pri nas, sezona medu v primerjavi z zadnjimi, nadpovprečna.

A francoski čebelarji se tudi, če je sezona dobra, soočajo s precejšnjimi težavami, saj tam nimajo nobene pravne zaščite čebel na državni ravni. Ob tem pa je tja že pred 20-imi leti prispel azijski sršen, agresivni plenilec medonosnih čebel. Njihova avtohtona čebela je Apis mellifera mellifera, po francosko imenovana "l’abeille noire" – črna čebela oziroma temna čebela. In ker imajo v Franciji le lokalne uredbe oziroma priporočila za ohranjanje čebel, je to bolj stvar društvenih pobud in posameznikov, med katerimi je tudi Roderick Wheatley.

Pred približno petdesetimi ali šestdesetimi leti je bila pri nas samo avtohtona temna čebela, a je zaradi uporabe pesticidov in pršice varoje pomrlo veliko čebeljih družin. Zato so ljudje tukaj čebele začeli uvažati iz vseh mogočih krajev. Razumem, da so ljudje želeli imeti čebele in so kupovali druge pasme, ampak to je bila popolna katastrofa za našo temno čebelo. 

 

 

Nadiža, turkizno modra alpska lepotica, ki teče zahodno od Kobarida. Poleti z ravno prav svežimi temperaturami in zdravilnimi sposobnostmi privablja kopalce, ob tem pa skriva veliko več kot le osvežitev. Pred nekaj leti je njen tok razgalil nekaj, ob čemer so se zdrznili geologi. Nenavadne plasti sedimentov, ki namigujejo, da je ta reka nekoč tekla v nasprotni smeri. Kako je to mogoče? Odgovor se skriva v zgodbi, ki sega milijone let v preteklost, med ledene dobe, tektonske premike in celo jezerske cunamije. V tokratni Petkovi reportaži se bomo skupaj z ekipo geologov iz Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani in Geološkega zavoda Slovenije spustili v strugo Nadiže h kamninam, ki so kot odprta knjiga preteklosti – le znati jih je treba brati. Gostje: dr. Tomislav Popit, Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani dr. Andrej Šmuc, Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani dr. Andrej Novak, Geološki zavod Slovenije

Mohammed Al Qudwa je 21-letnik, ki je od rojstva preživel že pet vojn. Rojen je bil v Gazi. Kako se spopada z vsemi grozotami, ki so postale normalen del njegovega odraščanja, in kako gledata na to, kako se na izraelsko okupacijo Palestine odziva preostanek sveta?

Z Mohammedom Al Qudwajem smo se pogovarjali v okviru projekta Biti upor nasilju.

Foto: Tjaša Hozjan

Obiskali smo Sziget v Budimpešti, ki velja za enega največjih glasbenih festivalov v regiji. Z obiskovalci smo razpravljali o ekonomiji festivalov, izzivih higiene, ustvarjanju spominov, najboljših in najslabših nastopih ter o taborjenju – najbolj neprecenljivem delu festivalske izkušnje.

Letošnji svetovni dan slonov je še posebej pomemben za Živalski vrt Ljubljana, kjer praznujejo 50. rojstni dan slonice Gange. Kot dvoletna mladička je prepotovala več kot šest tisoč kilometrov dolgo pot od rojstnega Kanpurja v severni Indiji do Ljubljane, njeni oskrbniki pa so morali na poti uporabiti tudi nekatere nenavadne prijeme. Kako Gango doživljajo tisti, ki so ji najbolj blizu, in kakšen pogled na živalske vrtove imamo danes?

Po podatkih Svetovnega sklada za naravo na našem planetu živi nekje 400 tisoč afriških in komaj 40 tisoč azijskih slonov – od katerih vsaj eden od treh živi v ujetništvu, med drugim v delovnih taborih in turističnih templjih.

Gangi je do 29. avgusta na Gallusovem nabrežju v Ljubljani posvečena razstava. Za bolj radovedne pa v sklopu Ganginega leta v ljubljanskem vrtu pripravljajo tudi slonje sobote.

Na Krakovskem nasipu v Ljubljani je do konca meseca na ogled razstava z naslovom "Odkrivaj, sodeluj, raziskuj", na kateri lahko od blizu spoznate občansko znanost v Sloveniji, in to s poudarkom, da lahko pri njej sodelujete tudi vi. V tujini je občanska znanost poznana pod imenom 'citizen science', najstarejši tovrstni projekti, pri katerih znanost sodeluje z roko v roki z javnostjo, pa so stari že 125 let. Gostja: Ambasadorka občanske znanosti v Sloveniji in vodja razstave na Krakovskem nasipu v Ljubljani dr. Zarja Muršič. Fotografija: dr. Saša Novak

Grad Snežnik in njegova okolica sta minuli konec tedna služila kot prizorišče pestrega dogajanja festivala Plavajoči grad. Velik del programa so letos posvetili Gazi, s katero so se tudi povezali na multimedijskem dogodku ob odprtju festivala. Na 21-ih odrih se je zvrstilo približno 250 dogodkov, samih umetnikov je bilo kar 2000 iz 35 držav sveta. Ampak! To ni vsakdanji festival, pravi programski koordinator Matija Solce.

Portugalska je znana po številnih dobrih restavracijah in jedeh. Na skrajnem zahodu Evrope lahko najdemo raznovrstne jedi, ki jih pripravljajo kuharski mojstri iz različnih delov sveta. Lahko pa svoje kulinarične želje potešimo na nekaterih manj znanih lokacijah in pri nekaterih kuharskih šefih, ki so se tovrstno dejavnostjo začeli ukvarjati po naključju. Eden takšnih je 34-letni Pedro Abril, ki je v Lizboni del zanimivega kulinaričnega kolektiva in prisega na demokracijo tudi v kuhinji. *Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Z nastopom norveških punk rock veteranov Turbonegro se je sinoči na tolminskem Sotočju zaključil 13. festival Punk Rock Holiday na katerem se je v petih dneh zvrstilo kar šestdeset glasbenih skupin. Pet tisoč udeležencev iz več kot šestdesetih držav danes počasi pospravlja šotore in avtodome. »Punks for peace« – punkerji za mir – je bil letošnji slogan festivala. Z njim so organizatorji želeli poudariti, da punk v času vojn in kriz ostaja glas upora, ki kliče k enakopravnosti in miru. Vzdušje z zadnjega letošnjega festivala na sotočju Soče in Tolminke je v reportažo strnila Mariša Bizjak.

17. izvedba Zleta, vseslovenskega taborjenja, se je pod okriljem Zveze tabornikov Slovenije letos odvijala na Krasu. Okoli 1000 mladih tabornikov se na njem urila v taborniških veščinah, na delavnicah ustvarjanja in duhovnosti ter številnih drugih dejavnostih. Vzdušje v Kazljah je bilo fantastično, organizacija vrhunska, za kar je skrbelo več kot 200 prostovoljcev, ki so v ta projekt vložili več kot pol milijona prostovoljnih ur. Ampak je vredno je ocenila valovska terenska raziskovalka Katja Stojnić. Gremo v Kazlje!

Grad Snežnik je ponovno v središču pestrega dogajanja Festivala Plavajoči grad. Dobršen del letošnjega programa je posvečen Gazi, s katero so se uspešno povezali na multimedijskem dogodku ob odprtju festivala.

Kako se turisti znajdejo v neznanem mestu – z Google Maps, Tripadvisorjem ali kar s TikTokom? Tokrat smo jih spraševali, katere aplikacije delujejo, katere so jih pustile na cedilu in zakaj nekateri še vedno prisegajo na zemljevide ter nasvete domačinov.

Medtem ko vrednote mladih po Evropi postajajo vse bolj nedemokratične, so se 80 let po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji zbrali mladi iz različnih evropskih držav, raziskovali vojne zločine, ki so se dogajali pri nas v tistem obdobju, in razmišljali o pomenu miru, demokracije, spomina in odgovornosti. Tudi pri razumevanju vojnih zločinov, ki se dogajajo danes.

Slovenska tričlanska ekipa modelarjev je pred dnevi zmagala na svetovnem prvenstvu v letalskem modelarstvu v Romuniji. Na tekmovanju je v izjemno zahtevnih razmerah nastopalo 32 članskih ekip z vsega sveta. Mariša Bizjak je v prostorih tolminskega modelarskega kuba približe spoznala prosto leteče jadralne modele, s katerimi tekmujejo v kategoriji F1-A.

Citroën 2CV oziroma po domače spaček je zaznamoval povojni razvoj avtomobilizma v Evropi in se s svojo simpatično pojavo vpisal med avtomobilske legende. Še vedno ima na tisoče oboževalcev, ki zdaj že častitljivo stara vozila skrbno obnavljajo in z njimi prevozijo tudi na tisoče kilometrov, da bi se srečali s svojimi somišljeniki. Vsaki dve leti organizirajo svetovno srečanje prijateljev spačkov, letos so se zbrali v Postojni. Nekaj tisoč vozil in njihovih lastnikov je na cestah doživelo na milijone zgodb, nekaj jih lahko slišite na Valu 202. Od kod so prišli v Postojno, kaj se je na poti pokvarilo, kako so rešili zagate in, nenazadnje, kaj je na spačku tako posebnega, da se je okrog njega zbrala tako velika in povezana skupnost?

Obisk kulturnih ustanov v primerjavi s pohodništvom in ogledom naravnih znamenitosti med turisti ostaja rezerviran predvsem za deževne dni. Od skoraj treh milijonov obiskovalcev, ki so v letu 2023 obiskali naše galerije in muzeje, nekaj več kot 15 odstotkov predstavljajo tuji turisti. Tokrat nas je zanimalo, katera umetniška dela ali smeri so jim najbolj pri srcu in kako dobro poznajo slovenske umetnike in umetnice ter slovensko kulturno dediščino.

Ocene, koliko polžev na leto pojedo v Franciji, so zelo različne, a približna je od 16.000 do 30.000 ton. Drži pa, da je Francija brez dvoma največja svetovna porabnica polžev. Vse skupaj se je pravzaprav začelo s hudo lakoto v 14. stoletju, ki je tudi cerkev stisnila v trebuhu. Prepoved uživanja polžev je bila preklicana. Burgundski polži pa so postali ikona francoske kulinarike zaradi ruskega carja.

In čeprav so tam že dolgo sestavni del nacionalne kuhinje in tradicije, jih večino uvozijo. Po zadnjem popisu je bilo aktivnih kakšnih 300 polžjih farm, največ v jugovzhodnem delu države. Naš sogovornik bo tokrat eden izmed polžerejcev, Michael Collins ‒ Anglež, ki je ostal v Franciji prav zaradi polžev, na farmi pa mu pri gojenju pomaga tudi armada psov, dihurjev in mačk.

“Sprva sem imel idejo kako bom prepričal ljudi, naj jedo polže. Zdaj tega ne počnem več. Če kdo tega ne želi, tudi prav. Je pa moj nasvet, da jejte polže od kmeta, ne iz narave. Polži imajo v naravi svoje mesto in funkcijo; čistijo za nami. Popolnoma dobro živijo v Černobilu, uporabljamo jih tudi kot detektor v francoskih gozdovih, saj pokažejo stopnjo onesnaženosti, ki je posledica nemške industrije. Polže imajo v škatlicah, ki jih potem analizirajo in določijo stopnjo onesnaženosti.” 

Albertville se nam je vtisnil v spomin zaradi prvega nastopa slovenskih športnikov na olimpijskih igrah. Tisto zimo leta 1992 se je vse odvijalo zelo hitro za mlado državico, ki je mnogi še niso uradno priznali. Mednarodni olimpijski komite jo je v svojo družino sprejel 5. februarja, le tri dni pred otvoritveno slovesnostjo. Da bodo slovenski športniki sploh lahko nastopali na igrah pa je bilo znano le kakšna dva tedna prej. Uroš Volk je zgodovinske izkušnje iz prve roke dobil pri operativnem vodji slovenske olimpijske reprezentance Tomu Levovniku in smučarju skakalcu Franciju Petku, ki je 8. februarja 1992 popeljal reprezentanco na olimpijski stadion.

Slovensko zastavo na slovesnem odprtju iger v Albertvillu je nosil Franci Petek. Foto: Joco Žnidaršič