Če bi se želeli z vso hitrostjo spustiti z gore, bi bil gams prav gotovo prava žival za to nalogo. Toda po drugi strani ta sodoprsti kopitar ne mara pustolovščin, kot je na primer ta, da ostane sam, daleč stran od svojega tropa. Ne, prav zares, v skupini se gams počuti veliko varneje. Gamsi imajo zelo radi gorske rastline, trave, cvetlice in alpsko deteljo. To je zanje odličen obrok. Vendar je te hrane na visokih nadmorskih višinah malo, zato se gams včasih oddalji od tropa in sam odide na pašo. Gamsi se dobro počutijo pri premagovanju višinskih razlik in so pri tem zanesljivi kot vzpenjače. Z lahkoto se povzpnejo na goro, ne da bi jih pri tem zanašalo. Če bi morali ljudje početi kaj podobnega, bi bili močno zadihani že po nekaj metrih. Gams pa ni utrujen, saj ima glede na svojo velikost veliko srce, ki tehta okoli 350 gramov. Človeško srce tehta največ 250 gramov. Poleg tega ima gams v krvi štirikrat do petkrat več rdečih krvničk, kot jih ima človek, zato lažje prenaša napore. Nič čudnega, da velja za simbol hitrosti v gorskem okolju in je zmagovalec na najstrmejših poteh!

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije            

Udav, tihi lovec, ves dan drsi po džungli. Je velika in mišičasta kača. In samo zato, ker skoraj nič ne sliši, še ne pomeni, da se mu lahko smejimo. Prav nasprotno, je neprekosljiv plenilec, ki rad menja svojo kožo. Kljub svojemu veličastnemu videzu ima udav šibko točko: svoj sluh! Gluh je kot kamen! Ali bolje rečeno: kot kača. Kajti kače zaznavajo zvok drugače kot druga bitja. To je posledica njihove telesne zgradbe. Struktura njihove spodnje čeljustnice, sestavljene iz več členov, je tako nenavadna, da se je zato spremenilo njihovo notranje uho. Ta mogočni luskar tehta približno dvajset kilogramov. Kljub temu se neslišno plazi po tleh in se popolnoma zlije z okolico. To je odlično za lov v tišini, ki jo potrebuje. Kako nenavadno, saj je skoraj gluh!

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

           

Odkar njegova samica pričakuje mladiče, kojot lovi za dva. Ni lahko ujeti ježevca, če loviš sam, se počutiš premalo ljubljenega in te na cedilu pusti jazbec! Kojot je manjši in vitkejši od volka. Ima podolgovat gobec in bolj košat rep kot pes. Njegovi uhlji so široki in pokončni, kožuh je siv in rjavkast, oči ima rumene. Pri kojotih je družina zelo pomembna. Samec in samica ostaneta skupaj vse življenje in si delita brlog in ozemlje. Če imata mladiče, zanje skrbita oba od staršev. Kojot ima med vsemi predstavniki družine psov najbolj razširjen nabor oglašanj. Pozna najmanj enajst različnih oglašanj, s katerimi se sporazumeva, to je lahko klic za preplah, oglašanje ob podreditvi, spoznavanju, ob pozdravu ali zastraševanju … Najznačilnejše je oglašanje samotarskega kojota, ki opozarja nase druge kojote.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Ščuka je kot vojno orožje! Super plenilka, povsem prilagojena svojemu okolju: reki. Toda to, da se nikogar ne boji in ima skoraj sedemsto zob, še ne pomeni, da je njeno življenje dolga in mirna reka. Ščuka je podolgovata riba, s sploščenim gobcem in hrbtno plavutjo, pomaknjeno močno nazaj, je ozka kot nabodalo. Njeno telo je zelenkasto, na nekaterih mestih skoraj rumeno, posuto z belimi pegami in črtami. Popolnoma se zlije z rečno vodo in rastlinami, ki rastejo v njej. Ribiči radi z vabo lovijo ščuko, ker se ta močno upira, ko enkrat zagrabi za ribiško vrvico, pa tudi zato, ker ščuka ni navadna plenilka, je super plenilka. Nobena druga žival je ne lovi, zato je med rečnimi živalmi na vrhu prehranjevalne verige! Toda žal ji tudi na tem položaju ni lahko!

Avtor literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije 

         

Kot zelo varčna prebivalka New Yorka in vrhunska plezalka po drevesih ima siva veverica rada svojo hrano na varnem, čeprav jo shrani na različna mesta. Nima časa za pogovor, Centralni park je treba pospraviti. Mestni park v New Yorku je kot otoček zelenja v morju nebotičnikov. V njem se poleg ptic skrivajo tudi sive veverice. To je prizorišče naše zgodbe. Veverica je kraljica varčnosti. Hrano skriva po vsem gozdu, da bi jo imela v vsakem trenutku pri roki. Toda nikoli je ne shrani v svojem gnezdu. Tudi tu, v New Yorku, se drži tega pravila. Njeno vedenje hlastnega zbiranja je kot dolgoročno varčevanje. Ker pa pozabi, kje hrani svoje zaloge, nekatera semena vzkalijo in iz njih zrastejo mlade rastline. Ne da bi se zavedala, veverica posadi na stotine dreves po vsem gozdu! Kljub svoji naravi je prava mala vrtnarka! Spada med glodavce, ki živijo na drevesih. To pomeni, da so drevesne krošnje njeno življenjsko okolje. Ves čas je v gibanju, pri nabiranju hrane pa ji navdušenja zlepa ne zmanjka.

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije 

       

 

 

Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke.

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Cvetlični lonček, pod katerim je lenaril enakonožni rak vrste navadni pasavček, je vrtnar prestavil na kamniti zid. Tu je izpostavljen sončni svetlobi, ki mu ne ustreza, zato je živalca v nevarnosti. Ali bo preživela sama, daleč stran od svojega ljubljenega komposta? Navadni pasavček ima škrgam podoben organ, to ga povezuje z njegovimi sorodniki morskimi raki, rakovicami in kozicami. Toda v resnici je ta enakonožni rakec nekaj posebnega, zvezda evolucije. Njegovi predniki so zapustili morje že pred davnimi časi, zato spada med kopenske rake. Te živalce imajo rade vlažne in temne prostore, zato jih lahko pogosto najdemo stisnjene skupaj pod kupi listja, pod drevesnim lubjem, v trohnečem lesu, v kupih kamenja ali celo v kleteh. Kaj tam počnejo? Njihovo zvijanje v kroglico je nekaj posebnega, tako kot je poseben tudi navadni pasavček.

Avtorj literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani         

Prišel je trenutek, ko si mora mlada koala poiskati svoje bivališče. To ni preprosto, saj je ves čas zaspana, vsa drevesa so zasedena in ponoči nanjo prežijo plenilci. Je svetovna prvakinja v spanju. Spi dvajset ur na dan, celo več kot lenivec. S svojim čokatim telesom, velikim ploščatim nosom, kostanjevo rjavim in srebrnosivim kožuhom ter velikimi okroglimi uhlji, obraslimi z dolgimi belimi dlakami, je videti kot smešen medvedek. Živi v Avstraliji, v čudoviti pokrajini Modrega gorovja. Najdemo jo v evkaliptusovem gozdu, visoko v vrhovih dreves, nekaj deset metrov nad tlemi. Večino časa preživi v krošnjah tega tako imenovanega gozdnega pokrova. Zaradi svojega gostega kožuha je eden redkih sesalcev, ki živijo na drevesih in ne delajo gnezd. Koala se hrani samo z evkaliptusom: z njegovimi plodovi, popki, lubjem in zlasti z listi, vendar ne z vsemi! Dobro pazi, da poje le najstarejše liste, saj novi vsebujejo preveč strupenih snovi, ki so lahko zanjo usodni.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije 

       

Papigi iz Brazilije odpada perje. Kljun tukana je preluknjan po vsej površini. Veliki hrošči so se spremenili v prah. V muzeju vlada panika. Majhni metulji ogrožajo muzejske zbirke. Preplah zaradi moljev! To so majhni požrešneži z velikanskim apetitom! Ti drobni sivo-beli metulji iz družine pravih moljev so neškodljivi. Škodo delajo njihove ličinke, majhne bele gosenice s črno glavo, ki jih je mogoče najti na stropih in v kotih sten. Ličinke hišnega molja se hranijo z oblačili, predvsem s tistimi živalskega izvora, kot sta volna in kašmir. Rade imajo temne kotičke. Najraje imajo obleke, lahko pa jih najdemo tudi pod preprogami ali v zavesah. Molje najdemo tudi v muzejih. Radi se sprehajajo naokoli, saj je tam vse, kar potrebujejo, da se počutijo kot v raju.

Avtor literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani        

Pikapolonico imenujemo božji volek, vendar je lahko tudi prava mala hudičevka. Pravijo, da prinaša srečo, čeprav ne nujno tudi sama sebi. Toda na to se požvižga! Dokler se zabava, ji vse ustreza! Z ovalno obliko in velikostjo med 3,5 in 5,5 milimetra so pikapolonice res majhne. Imajo tri pare nog in par kril za letenje ter elitre ali krilne pokrovke, ki jim služijo za zaščito. Prehranjujejo se večinoma z listnimi ušmi, vendar imajo rade tudi druge majhne živalce, še posebej, če so mehke, kot so pršice, kaparji in ličinke žuželk. Te lahko jedo brez omejitev, saj se same ne redijo. Pikapolonice iz družine polonic imajo lahko dve, pet, sedem, deset, štirinajst, dvaindvajset ali celo štiriindvajset pik, odvisno od vrste. In ne, število pik nima nič opraviti z njihovo starostjo, saj ta živalca redko živi več kot tri leta. Njena barva se lahko s starostjo spreminja, število pik pa ostaja enako.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani          

Kdo pravi, da imajo zajci lagodno življenje? Da mislijo samo na grizljanje detelje in razmnoževanje? Dobrodošli v poskočnem življenju zajklje. Zajca včasih zamenjamo z njegovim sorodnikom kuncem. Z rjavkastim kožuhom in svetlo barvo trebuha sta si obe dolgouhi živali zelo podobni. Vendar obstajajo očitne razlike, ki ne dopuščajo dvomov. Zajec je vitkejši in ima dolge noge in uhlje, ki lahko zrastejo do štirinajst centimetrov, njihovi robovi pa so vedno obarvani črno. Kunec je manjši, visok je od štirideset do petdeset centimetrov in je redko težji od dveh kilogramov. Poleg tega so zajci zelo vzdržljivi tekači, ki lahko dosežejo hitrost 65 kilometrov na uro, kunci pa lahko hitro tečejo le kratek čas. Toda kaj ima s tem opraviti zajklja v zgodbi? Odgovor se skriva v Zverinicah, sicer bi bilo preveč enostavno! Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Katarina Minatti Fonetičarka: Mateja Juričan

Kmalu se bo zdanilo. Velika podlasica, izkušena lovka, bo morala preživeti nov dan med plenilci in hkrati zmagati v bitkah za zavetje! Velika podlasica ali hermelin je majhna mesojeda žival, ki spada v družino kun, njena pojava je elegantna, kožuh pa zelo cenjen. Predstavlja simbol Bretanje, francoske pokrajine, v srednjem veku so jo imeli tudi za hišnega ljubljenčka. Živi v hladnejših območjih ali gorskih pokrajinah nad tisoč metri nadmorske višine, predvsem v Evropi. Življenje tega sesalca se razlikuje glede na letni čas, pozimi je dejaven ponoči, poleti pa predvsem podnevi. Lahko se postavi na zadnje noge, še posebno, kadar je na preži. Zelo dobro pleza in tudi plava. Ob nevarnosti se rezko oglaša, to naj bi pregnalo sovražnika. Med spanjem se, zato da ohrani toploto, zvije v klobčič in položi glavo na svoj rep. Ko zverinica sreča gospoda človeka, se splete lepa zgodba. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Plavati proti toku reke mimo največjih plenilcev? To je poslanstvo lososa, športnega zvezdnika med ribami. Losos je nenavadna riba, ena redkih, ki se odloči spremeniti svoje življenje, ko odraste. Odpove se mirnemu življenju v slanih in hladnih vodah Atlantskega in Tihega oceana. Zdaj je dovolj zrel, da lahko z močnimi mišicami začne veliko potovanje: plavanje po reki navzgor! To dejstvo je znano, vendar ga ne razumemo povsem, zakaj bi plavali proti toku reke? Ali ne bi bilo enostavneje plavati s tokom, po reki navzdol? Toda losos mora izpolniti posebno nalogo. Poslušajmo – katero! Avtorji literarnih del: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Čreda zobrov se mirno pase sredi pragozda na Poljskem. Toda mir nenadoma zmoti krdelo volkov, ki se sovražno približuje! Začne se divja dirka. Bo zobrom uspelo pobegniti? Zober ali evropski bizon je največja žival v Evropi. Odrasla žival v višino v plečih meri približno en meter in osemdeset centimetrov ter tehta od osemsto kilogramov do ene tone. Na hrbtu ima veliko grbo, njegov kožuh pa je gosta temnorjava volnena dlaka. Ko teče, je veličasten, in ker je tako masiven, se zdi, da teče počasneje. Toda v diru lahko doseže hitrosti do petdeset kilometrov na uro. V Evropi si upa napasti zobra le volk. Zaradi varnosti živijo zobri v skupinah, v katerih je od 25 do 30 osebkov, pravimo jim črede. Čreda je vedno v gibanju, vendar lahko vsak član odide po svoje, kadar koli in kakor koli želi. Vsi pa vedo, da ima sobivanje v skupini številne prednosti: večjo varnost in boljše možnosti za iskanje hrane. Jasno, v slogi je moč! To pa še ni vse, črede vodijo samice. Zobri so zares pogumne in pametne živali! Avtorica literarnega dela: Joanna Rzezak Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Po dobri pojedini bi gospa Uš rada v miru počivala. Toda lastnik očarljive grive las, v kateri živi, jo želi spet izseliti. Gospa Uš je odločena, da ne bo odšla. Ne, ne bo se izselila. Naglavna uš je dobro poznan zajedavec, ki se naseli na človeškem lasišču in povzroča srbenje. Hrani se s človeško krvjo, lasu se trdno oprime s svojimi šestimi krepkimi nogami. Vsaka noga ima na koncu krempelj, ki je upognjen in oblikovan v kleščam podobno držalo za trdno oklepanje. Se že praskate? Nič čudnega. Da človek uš opazi, potrebuje ostro oko, saj je zelo drobna, meri od dva do štiri milimetre, njena življenjska doba pa je tri do štiri tedne. Samica uši lahko odloži do deset jajčec na dan, to pomeni približno tristo jajčec v njenem odraslem življenju. Uši ljudi naravnost obožujejo! V nasprotju s splošnim prepričanjem ne letijo ali skačejo, vendar zelo hitro lezejo. Toda pozor, ko pride na vrsto gost glavnik, kdo bo zmagal v tekmi? Avtorica literarnega dela: Isabelle Collombat Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Kljub težavam z iskanjem hrane nam vrabec pokaže svoje dobre zamisli za življenje v mestu. Če si majhen, moraš biti hiter in prebrisan! Vrabca so v antiki spoštovali, pozneje so ga začeli preganjati, ker je veljal za škodljivca. Danes je njegova vrsta zaščitena, vendar se je treba za njen obstoj močno truditi. V zahodni Evropi je verjetno največ stalno naseljenih populacij. Vrabec je majhna ptica, dolga približno petnajst centimetrov. Samca je mogoče prepoznati po črnem grlu, rjavem hrbtu ter sivo-belih licih in trebuhu. Samice so sivkasto rjave s črno-rjavimi progami po hrbtu. Obdobje razmnoževanja od konca zime je čas intenzivnega dvorjenja, ko se več samcev bori za pozornost ene samice. Samica vrabca znese od dveh do osem jajc, ki jih skupaj s samcem valita od enajst do štirinajst dni. To še ni vse, kajti veliko družino je treba nahraniti. Toda kako?

Po dveh letih bivanja v stranišču srebrna ribica potrebuje spremembo. Neke noči se odpravi poiskat nov topel, vlažen in umazan kotiček. Bo na koncu tega tveganega potovanja našla svoje sanjsko stanovanje? Vprašanje je na mestu, saj je srebrna ribica lucifugna žuželka, to pomeni, da beži pred svetlobo. Beseda lucifugen izvira iz latinščine - lux, lucis pomeni svetloba, fugere pa bežati. Ker jo nenehno motijo, si pogosto išče nova bivališča. O tej žuželki z močnim značajem je treba povedati še nekaj, naravnost obožuje kopalnice. Res nenavadno, vendar le zakaj je tako?

Lépisme : la crise du logement

Avtor literarnega dela: Gwénael David
Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorica: Tinka Kos
Fonetičarka: Mateja Juričan
Strokovni pregled besedila: dr. Tomi Trilar, Prirodoslovni muzej Slovenije

Polž lazar lepe oranžne barve nemoteno preživlja svoj dan. Toda ko se pojavi sprehajalec s psom, ga ta odnese na sonce, daleč stran od hladnega okolja njegovega malega kraljestva. Obstaja več kot tisoč vrst polžev! Spadajo v razred gastropoda, gaster v stari grščini pomeni trebuh, pous pa noga. Glede na njegovo gladko telo ne bi pomislili, da ima polž nogo. Vendar njegova noga ni podobna človeškemu stopalu s prsti. Da bi se hitreje premaknil naprej, lazar uporablja posebno tehniko drsenja. Nedaleč stran diši po gobah in tja mora priti za vsako ceno! Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: dr. Tomi Trilar, Prirodoslovni muzej Slovenije

Krokodilček se je pravkar izlegel iz jajca in že mora skočiti v reko. Kako ve, ali zna plavati? Nihče ga tega ni naučil! Mali krokodil prihaja iz legla samcev. O spolu mladičev odloča temperatura prostora za valjenje. Če je v njem več kot 32 stopinj Celzija, se bodo izlegli samci, če je v gnezdu hladneje, pod 31 stopinj Celzija, pa bodo iz jajc prilezle samice. Neverjetno, toda resnično! A mali krokodil ne ve, da se mu ni treba učiti. Brez pomišljanja lahko teče ali skoči v vodo. Ko je v vodi, je dobro skrit. Njegovo celotno telo je pod vodo, vidijo se samo njegove oči, slušne odprtine in nosnice, ki jih ima visoko na svoji lobanji. To krokodilom omogoča, da dihajo, slišijo in vidijo nad vodo, ne da bi jih kdo opazil. Poleg tega lahko pod vodo brez dihanja ostanejo petdeset minut. Med čakanjem, da odraste, krokodilček toči solze, krokodilje, seveda.

Le crocodile : petit croco se jette à l'eau

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud
Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma
Režiserka: Saška Rakef
Igralca: Blaž Šef in Anja Novak
Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič
Urednik oddaj: Alen Jelen
Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus
Lektorica: Tinka Kos
Fonetičarka: Mateja Juričan
Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Nekaj ur pred odhodom na veliko potovanje je mladi kit zaskrbljen. Če bo narobe pel, ali bo lahko na poti še vedno našel sorodno dušo? Kit grbavec je velikanska žival. Velik je kot trinadstropna stavba in težak kot osem slonov! Kljub telesni obliki in videzu kiti niso ribe. So sesalci in dihajo s pljuči. Prihajajo na morsko gladino, da vdihnejo zrak, ki ga potrebujejo tudi za petje. Vendar ne pojejo vsi kiti. Samice, recimo, se oglašajo z vrsto zvokov, kot so klici, kriki, godrnjanje in škrtanje, petje pa ni njihova veščina! Kaj pa ljudje? Naj so znanstveniki, turisti ali kitolovci, vsi motijo kita grbavca, da bi se lahko v miru naučil pravilno peti … Avtorica literarnega dela: Isabelle Collombat Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan