Če so najbolj zagonetne zločine, ki so se zgodili med platnicami slovenskih kriminalk, doslej razreševali predvsem inšpektorji, je s prvencem Maše Jelušič očitno nastopil čas za inšpektorico, Katjušo Jakopič

Med knjigami, ki se kar najbolj priležejo v senci poletnega obmorskega gozdička, so gotovo kriminalke. Pa, seveda, ne le tiste, pod katere se podpisujejo svetovno odmevni mojstri à la Agatha Christie, Jo Nesbø, Georges Simenon, Boris Akunin ali Raymond Chandler, ampak vse bolj tudi domači avtorji in avtorice. Tako smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili prvenec avtorice Maše Jelušič, intrigantno kriminalko z naslovom Profesor je končno mrtev, o kateri je publicist Marcel Štefančič jr. zapisal: »Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo. Preprosto, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« Kaj se torej skriva med platnicami romana? O tem smo se pogovarjali z avtorico, ki je svojo kriminalko objavila pri založbi Goga.

Foto: Darja Groznik

Verjetno nič ne traja na tak način, kot dolga poletja otroštva. Ko so barve intenzivnejše, vonji dražljivi in večnost kot na dosegu roke, ko se zdi, da se poletni dnevi nikoli ne bodo končali. Takšno poletje se skriva v romanu Regratovo vino ameriškega pisatelja Raya Bradburya. Vanj smo se v Sobotnem branju podali v družbi prevajalke Polone Glavan.

Nova svetovna zgodovina Kulturno-civilizacijsko dogajanje je povezano s temeljnimi človeškimi vprašanji o obstoju in delovanju sveta, vprašalnica "zakaj" je gonilo človekovih radovednih prizadevanj, njegovega ustvarjanja pomenov, smislov in inovacij, ki so si jih kulture delile med seboj.

Kultura – knjiga o novi svetovni zgodovini, ki jo je napisal nemški literarni kritik, filozof in zgodovinar Martin Puchner, je vznemirljiva pripoved o davnih in nedavnih interakcijah ter medkulturnem mešanju, stapljanju, prežemanju, povezavah, izmenjavah, izposojanju, posnemanju ter medgeneracijskih prenosih informacij in mutacij, ki so oblikovale živo organsko tvorbo večnega preoblikovanja. Velika zgodba kulturnih dosežkov civilizacij namreč ni statičen muzejski predmet, ampak neustavljivo potovanje, neskončen preplet porajanja in izginevanja, soodvisnih rasti in usihanja, nepredvidenih selitev v vse smeri.

V tem zamotanem klobčiču iz nepretrgane pajčevine Puchner ne igra na strune opevanja dosežkov zahodnega kulturnega kanona in ne razpravlja o vrhuncih kultur, ne meri jih in ne preverja njihove izvirnosti, pristnosti ali neokrnjenosti, ne razsoja o prilaščanju in krajah kulturnih elementov, izrazov in oblik, saj si brezčasne kulture in umetnosti ni mogoče lastiti … Kulturo razume kot skupno zakladnico človeštva, ki jo izposojevalci za samosvojo uporabo vedno znova predajamo naprej v prihodnost.

O knjigi več Špela Vodopivec, ki jo je poslovenila.

 

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.

Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini.

A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta.

Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec.

Foto: Goran Dekleva

Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetu

Ana Svetel je na slovensko literarno sceno stopila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav. Potem je izdala še eno knjigo poezije, Marmor, ter zbirko kratkih zgodb Dobra družba, no, prav ob koncu lanskega leta pa so pri založbi Beletrina luč sveta ugledale Steklene stene, v katerih je avtorica zbrala pet sicer kratkoproznih, a po obsegu vendarle občutno daljših – recimo torej: novelističnih – besedil. In natanko za te novele je potem sredi maja prejela kritiško sito, nagrado, ki jo društvo slovenskih literarnih kritikov zdaj že dobro desetletje podeljuje za najboljše leposlovno delo minulega leta.

Če je torej s Steklenimi stenami Ana Svetel navdušila celo tako muhasto in izbirčno bralsko publiko, kot so naši kritiki in kritičarke, tedaj si njeno novelistično pisanje najbrž velja pogledati nekoliko pobliže. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z avtorico med drugim preverjali, kaj jo je pravzaprav napeljalo k odločitvi, da se preizkusi v pisanju novel? Kakšni so junaki in junakinje, ki jo v ustvarjalnem smislu privlačijo? Zakaj so konci njenih novel pogosto odprti in nedorečeni?

Foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo popotnice, novinarke in pisateljice Anje Kovačič Peter Opeka, ostani z nami. Kovačičeva je na Madagaskarju obiskala svetovno znanega misijonarja Pedra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o velikem človekoljubu, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo. Knjga je zbirka ganljivih in pretresljivih zgodb ljudi, ki jim je slovensko-argentinski misijonar pomagal in še vedno pomaga in jim tako za vedno spreminja življenja in budi vero v upanje. Izšla je pri založbi Beletrina, uredila jo je Branka Fišer. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z njeno avtorico Anjo Kovačič, odlomke iz knjige je interperetiral Dejan Kaloper.

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne, s pesmimi slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem, in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je tudi kritičen do nerazumnega sveta, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Naraščanje duševnih težav otrok in mladostnikov je žgoča družbena tema, ki pretresa ne le Slovenijo, ampak tudi številne druge države. Obdobje epidemije covida je, bi lahko rekli, sodu izbilo dno. Kaj se dogaja z mlado generacijo? Kaj vpliva na spremembe odraščanja, ki je prepredeno s stiskami, te pa mlade velikokrat porinejo celo v brezizhoden položaj? Socialni psiholog Jonathan Haidt, tudi profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, je eden najvplivnejših in najpogosteje citiranih družboslovcev našega časa. Njegovo najnovejšo knjigo Tesnobna generacija, ki razkriva povezavo med uporabo digitalnih naprav med mladimi in njihovim duševnim zdravjem, označujejo kar za sodobni manifest.

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v Sloveniji

Fritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Svetovno znana in plodovita pisateljica je znanstvenofantastično delo o sanjani resničnostii, ki spreminja podobo časa v preteklosti in tudi v prihodnostii v življenju posameznika, ki se želi svoje sposobnosti in moči odrešiti, vendar je njegov dar zanimiv za nemoralnega človeka, katerega namen je, da bi si svet podvrgel in ga oblikoval po svoji zamisli, napisala že davnega leta 1971. V zamišljeni distopiji, ki jo je naslovila na prihodnost, je uganila kar nekaj reči, ki nas mučijo dandanašnji. Roman je obogaten z velikimi mislimi liretature in filozofije.

Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.

Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let.

Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.
Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.

Z romanom Milenij v Beogradu se v 47 poglavjih pred bralci razvija organizem mesta, ki so mu v preteklosti nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero ali Vrata vojn.

Vladimir Pištalo, eden izmed najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v ZDA, kjer je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinsko, dokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec s kroniko mesta, zaznamovanem s konci različnih epoh, tako objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih oseb, so ti zabrisani v meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih ljudi in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba – mestoma zelo duhovita – o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, o prijateljstvih, ljubeznih in vojni, je razpeta od Titove smrti leta 1980 do leta 2000, ko je delo v izvirniku tudi izšlo. Avtorja, sicer direktorja Narodne knjižnice Srbije, ki ga v naši prevodno literarni krajini poznamo predvsem po romaneskni literarni biografiji Tesla, portret med maskami in po noveli Aleksandrida, zanima predvsem raziskovanje in pisanje v smeri avtogeografije.

Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec.

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih, ki jo je pri svoji založbi No!Press objavila pisateljica, zgodovinarka in urednica dr. Manca G. Renko. Živalsko mesto je linearna, toda dramaturško sklenjena pripoved, kjer se v obliki kritičnih esejev prepletajo spomini, politična teorija, zgodovina popularne kulture, kritična analiza patriarhata, vpraševanja o vrednosti dela, pa brezkompromisen obračun s tradicijo ter pretresljiva razmišljanja o čustvih in travmi. Z avtorico Manco G. Renko se je pogovarjala Tita Mayer.

Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizem

Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče.

A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovornica, je Mario in čarodej pravzaprav eno Mannovih ključnih kratkoproznih besedil, ki se s problemi, ki jih v tekstu odpira, tudi lepo prilega našemu današnjemu tesnobnemu, mučnemu času. O čem torej v Mariu in čarodeju Mann piše in zakaj bi bilo prav, ko bi novelo vzeli v roke, smo v pogovoru s Seto Knop preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali.

Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili?

Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka klasika sodobne svetovne književnosti bralkam in bralcem v izbrušenem slogu predstavi življenje v Mozambiku, kakršno je, ne da bi podlegla cenenemu eksotizmu ali afektiranemu folklorizmu

Letos mineva 50 let, odkar se je Mozambik otresel portugalskega kolonialnega jarma in razglasil neodvisnost. Ob tej priložnosti smo se v tokratnem Sobotnem branju odpravili na literarno potovanje v jugovzhodno Afriko, da bi si pobliže ogledali 800 tisoč kvadratnih kilometrov veliko deželo ob Indijskem oceanu, kjer živi kakih 34 milijonov ljudi. To smo storili s pomočjo Znočenih glasov, kratkoprozne zbirke, ki jo je spisal in leta 1986 objavil Mia Couto, ki velja za osrednje ime sodobne mozambiške književnosti in enega največjih stilistov, ki danes ustvarjajo v portugalskem jeziku. Kako je skozi prizmo Coutovega pisanja torej videti življenje v Mozambiku, smo preverjali v pogovoru s Katjo Zakrajšek, ki je Znočene glasove prevedla za založbo LUD Literatura in jim pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?

V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju.

A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakršnega je Calic v svoji biografiji jugoslovanskega voditelja navsezadnje izrisala, smo dan pred 84. obletnico nemškega napada na Beograd v pogovoru z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Darja Groznik

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo pesnice Mete Kušar, zbir esejev Abonma za poezijo, ki so izšli pri založbi Morfem, uredil jih je Tine Logar. Kušarjeva v esejih na svoj značilen, neizprosen in iskren način preizprašuje esencialna vprašanja, povezana s pesnikovim ustvarjalnim procesom ter položajem njegovega literarnega opusa v sodobni slovenski družbi in percepcijo njegovega dela v tako imenovani strokovni javnosti in celo med njegovimi umetniškimi kolegi. Kot so zapisali pri založbi, kritično ost namenja predvsem strokovno vse bolj nekompetentnim literarnim kritikom, univerzitetnim profesorjem, nagnjenim k nasilnemu predalčkanju umetnikov in njihovih del pa tudi založnikom, ki pri oblikovanju založniških programov ne znajo več ločiti zrna od plev, hkrati pa podlegajo pritiskom pričakovanega dobička. Posledice takih razmer so med drugim odprt prostor za institucionalizirane manipulacije z literaturo in bralci, ustvarjanje kvazikanona literarnih del, v katerem številni izvrstni pisatelji in pesniki ostajajo prezrti. O vsebini knjige se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z avtorico knjige Meto Kušar. Odlomke je interpretiral Renato Horvat.