Katja sprašuje Janeza o tem, kaj jo čaka. Kako si izbrati življenjsko pot, če te vleče na vse strani? Je upor dolžnost umetnika? Ga je strah smrti? Pa tudi o zlatih časih njegove mladosti klepetava, o tistih frfotajočih in mehkih idejah, ki jih ne vodi razum, niti ne cilj, niso skrbno načrtovane, temveč so plod neobremenjene želje po raziskovanju. Sebe in sveta. Kako Janez, ki jih ima 76, ampak je večni mladenič, vidi našo rožnato generacijo? V zadnji epizodi sezone o življenju bluzita dve svobodni duši.

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Matic Vrečko neke noči ni mogel zaspati. Sanjal je o tem, da bi se podal na pustolovščino. Sam. Da bi z jadrnico prečkal ocean. Želja je rasla, motivacija in podpora družine pa pomagali, da je to željo uresničil. Šestega decembra je Matic izplul iz marine Amarilla. Petnajst dni je jadral proti obzorju, se boril z vetrom in s samim seboj. O kitih, nevihtah in samoti. O 50-minutnih intervalih spanca, tečnobi in občutku, da ti nihče ne more pomagati. O upravljanju 13-metrske jadrnice. O spoznavanju svoje lastne biti in želji po vrnitvi.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!

Gregorjevo se približuje! In mi razmišljamo o ljubezni in romancah. Moj laični antropološki kompas je zaznal, da potrebujemo epizodo o odnosih. Intimih. Romantičnih. Nedorečenih, toksičnih in poligamnih. Pa tudi o tistih navidezno klasičnih. To epizodo ste pomagali ustvariti vi. S svojimi vprašanji in namigi, kako naj debato zapeljeva. Drži, da se nikjer več ne da nikogar spoznati? Naj bejba naredi prvi korak? Kaj so rdeče zastave? Smo preveč izbirčni ali pač ne bomo nižali svojih standardov? Zakaj imamo težave z navezovanjem in odgovornostjo? Je ghostanje kdaj opravičljivo? Te zveza omejuje? Si lahko prijatelj z bivšo? Kakšna je scena na Tinderju? Z Borisom bluziva zgolj na podlagi lastnih izkušenj in opažanj. Poslušanje torej na lastno odgovornost.

Alen ima 26 let. Je fotograf, harmonikar, prvak v plavanju, operni pevec, sin, poet in še kaj. Alen ima tudi downov sindrom. Ta epizoda je rahlo drugačna od ostalih. Pomikamo se z drugačno hitrostjo. Spoznavamo svet nekoga, ki nam je zelo podoben. Morda se bistveno razlikujemo le v tem, da ima on en kromosom več. Rada bi, da v tej slabi uri res začutimo, kakšen je Alenov svet. Da ga poskusimo razumeti. Se bo lahko osamosvojil? Si želi živeti sam v stanovanju? Kako se počuti v družbi? Je osamljen? Kako je z romantiko? In kakšna je naša vloga pri boljši vključenosti Alenov v družbo.

Valentina ni tipična pripadnica generacije Z. Namesto jutranjega scrollanja po Instagramu si ob 4:00 na ramo obesi puško, na glavo nadene klobuk in se odpravi v hosto. Na jago! Jeleni, srne, divji prašiči in gamsi. Sončni vzhod, plezanje na prežo in opazovanje. Pa tudi strel. Če ima rada živali, kako jih potem lahko upleni? Kaj ji gre po glavi, tik preden pritisne na sprožilec? A ima človek pravico do odstrela, ko pa je sam odgovoren za krčenje habitata živalim? In kako je drevo ultimativna prispodoba smisla življenjskega cikla? Z Vale vas vabiva v gozd.

Drogiramo se. Skoraj vsi, vsak po svoje. Eni z alkoholom in cigaretami, drugi z gandžo ali koko, tretji z gobicami in LSD-jem. Ne vemo pa dovolj o tem, kako zmanjševati tveganja pri uporabi. Kako pomagati prijateljici, ki ima bad trip. Kako zaznati, da so bratrancu droge začele narekovati življenje. Marko Verdenik je magister evropskih študij drog in alkohola in drogartovec. Neprofitna organizacija Drogart si prizadeva zmanjševati škodljive posledice drog in alkohola med mladimi. Informirajo, svetujejo in zagotavljajo psihosocialno pomoč, izobražujejo na raznih delavnicah. Njihovi projekti so za marsikoga sicer kontroverzni. Izvajajo namreč tudi testiranje drog. Marsikdo jih pozna s terena, z žurov, kjer na kraju samem pomagajo, so na voljo za pogovor, poskrbijo tudi za pripomočke za manj tvegano rabo.

Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.

Ta epizoda je tu zato, ker se premalo govori o ženskem telesu. Želim razbiti mite, ki ne držijo. Da bi bile manj presenečene nad kakšnimi spremembami ali stanji. Predvsem pa je namen epizode, da bomo same sebe bolje razumele in se imele bolj rade. Na vaša vprašanja odgovarja Marija Batkoska, mlada specializantka ginekologije in porodništva. Kakšna je najboljša zaščita pri spolnem odnosu? So tamponi in vložki škodljivi zaradi pesticidov? Kje in kdaj se testirati za spolno prenosljive bolezni? Zakaj se nam menstrualni cikli sinhronizirajo s prijateljičinimi? Kaj je endometrioza in kako si pomagati? Bejbe, poskrbimo za svoje zdravje!

Viseti iz par tisoč metrov višine, zreti v prepad, pa še zebe te. Dokler se nisem pogovarjala z Gregorjem, radosti v tem nisem prepoznala. Pa je tako strasten do raziskovanja svojih sposobnosti, da bo navdušil še marsikoga izmed vas! 25 jih ima, pa je že bil na odpravah z enimi od boljših slovenskih alpinistov - v Himalaji, Patagoniji in v Maroku. Kako je na gori? A na vrhu doživiš nirvano? Se je s svojo punco že pogovarjal o smrti? Kaj daš v nahrbtnik, ko te ne bo 1 mesec? Kaj ješ in kako spiš v snegu? Zakaj ga vrhovi ne zanimajo pretirano in kako začeti z alpinizmom?

Predstavo o zaporniškem življenju smo si pogosto ustvarili ob ogledu Bega iz zapora, Kaznilnice odrešitve, Eksperimenta in Zelene milje. Kakšno je zares življenje za zapahi? Kdo so zapornice in zaporniki? Kako je videti samica? Te ob prihodu pretepejo? Kako v celici prakticiraš ljubezen? So pazniki zafrustrirani nasilneži? Da preženem vse holivudske in druge pravljice, ki so izmaličile našo domišljijo, sem se odpravila v zapor in v sobi za obiske spoznala mladeniča, ki bo za zapahi preživel predvidoma 20 let svojega življenja – doslej jih je enajst.

Fotograf Jan Pirnat je pred štirimi leti avto zamenjal za kombi, ga sam opremil in se vanj vselil. Ne zato, da bi kot vplivnež prodajal "Youtube utopijo", ne zato, da bi potoval, ne, da bi se iskal, temveč zato, ker mu kombi predstavlja način življenja. O lulanju in kakanju, finančnem vložku in dojemanju doma. O ljubezni do fotografiranja in o naukih, ki jih ponuja pot. "Manj kot imaš, boljše je. Minljivost je lepota življenja. Treba je živeti zdaj." Do vseh teh modrosti so ga pripeljale izkušnje, tudi diagnoza s cistično fibrozo, s katero so mu zdravniki napovedali maksimalno starost 20 let. Jan Pirnat jih ima danes 31.

Trije svojeglavci, ki se požvižgamo na družbena pravila, tradicionalne prakse in ustaljene norme, debatiramo o tem čudaškem potovanju obstoja. Odnosi, ljubezen, starost, odgovornost, scena, družina, čustva, meje, ustvarjalnost, okolje, prihodnost, preteklost, tukaj in zdaj. Masayah, glasbenica, prejemnica zlate piščali za skladbo in album leta 2024, Boris Kokalj, pevec in kitarist skupine Kokosy, soavtor radijskih oddaj, Katja Stojnić, avtorica podkasta Rožnata dolina in voditeljica na Valu 202

O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah. Vsako potovanje v smrt je drugačno. O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj shrljivo življenje samo?

Po najnovejših raziskavah je tudi uradno portrjeno, da nam na duševnem področju ne gre najbolje. Konkretno mladim v Sloveniji, predvsem po kovidu. Pa se ne bomo smilili sami sebi - ker nam ne prinese nič dobrega. Zala Hudoklin je študentka 5. letnika psihologije in članica Društva študentov psihologije. Odgovarja na vaša vprašanja - od tega, kako si pomagati, ko doživiš panični napad, kaj so znaki depresije in izgorelosti, do tega, ali je pretirana empatičnost toksična in zakaj so se začele duševne stiske v družbi romantizirati.

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svojo službo, že tri leta se preživljata samo s tem, kar pridelata. Devetdeset odstotkov zaslužka vložita v razvoj kmetije (dobrine.goods). Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, druženju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.

Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo.

Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi.

Dekletina poezija:
Krvava pod kožo,
ista kot ti,
razlika med nama
v glavi tiči.
Če tudi misliš, da sem spaka,
to zna biti napaka,
saj ljubezen na tem svetu me obdaja,
če ta sploh obstaja.
Vso upanje bi razdelila,
te v svoje misli povabila,
da bi se razumela,
mogoče skupaj bi uspela.