Razmišljanja o odvisnosti iz preteklih dveh podcastov v tokratni oddaji povezujeva z vlogo starša: kako sprejemanje naše lastne odvisnosti vpliva na otrokov razvoj k neodvisnosti in samostojnosti?
Kako je z odvisnostjo (od drugih) pri odraslih? Pogovarjava se o tem, koliko je ta naravna, zakaj kdaj (pretirano) težimo k samostojnosti in o tem ali zavedanje, da smo odvisni, kvari našo popolno sliko?
Pred vami je serija treh podcastov na temo odvisnosti, katerih skupni okvir tvori stališče, da se odvisnosti ne moremo izogniti in zato ni vseeno, kako se soočamo z njo.
Prvi podcast “Odvisnost I — razvoj” govori o specifični situaciji otroka, ki mora za uspešno zorenje in kakovostno življenje v odraslosti opraviti naporno pot od skoraj popolne odvisnosti do relativno velike samostojnosti. Kot starše, ki smo v ta proces hočeš nočeš vključeni, nas seveda zanima, ali se bo dobro izšel. Obenem pa je to tudi idealna priložnost, da si pobližje ogledamo, kateri dejavniki oziroma mehanizmi so tisti, ki prispevajo k zmanjševanju stopnje odvisnosti od določene osebe, odnosa ali reči.
Ali smo res podobni svojim staršem, in kaj to sploh pomeni? Včasih nas takšna podobnost straši, včasih pa si želimo biti taki, kot so naši starši, sorojenci ali drugi sorodniki ... Kot običajno se tudi tokrat pogovarjava, kdaj in zakaj se pokažejo tovrstne primerjave, ter kakšen vpogled lahko prinese razmišljanje o podobnosti v naše odnose, z otrokom, družino in konec koncev tudi v odnos, ki ga imamo sami do sebe.
Je strah v sredini res votel, okoli ga pa nič ni? Zakaj so potem nekateri strahovi razvojno pričakovani? Ter kakšna je razlika med strahom in tesnobo? V oddaji razmišljava o teh vprašanjih, kot vedno pa se dotakneva tudi starševske vloge pri umirjanju, povečevanju ali prenosu strahov na otroka.
Besede, ki smo jih vsi že tolikokrat slišali ali izrekli, pa se vendarle presenetljivo redko vprašamo, kaj v resnici pomenijo ... oziroma, kar se zdi še pomembnejše, komu so namenjene? Nam samim ali otroku, morda obema, ali pa kar vsem? Skratka, gre za vprašanje, ki odpira zanimive smeri razmišljanja, vabljeni k poslušanju.
Kako se starši odločamo v zvezi s tem vsakodnevnim vprašanjem, ki pa še zdaleč ni nepomembno? Jasnega oz. pravilnega odgovora seveda ni, obstajajo pa podvprašanja in razmisleki, ki nam omogočajo boljše soočanje s to, na nek način neizogibno dilemo.
V podcastu se ponovno ukvarjava s precej abstraktno temo – s še enim razvojnim mehanizmom, s pomočjo katerega otrok spoznava medosebne odnose in s tem povezane lastne občutke. O trirazsežnem prostoru med otrokom in staršem govorimo, ko gre za skupno stvaritev otroka in starša. Skupaj in vsak zase odkrivata meje svoje zasebnosti, raziskujeta globine odnosa in skušata razumeti kaj je potrebno, da bi bil tak odnos dovolj dober.
Obenem se v ozadju odvija tudi drug pomemben razvojni korak otroka – prehod od diadnega odnosa, v katerem je prostor samo za dva, do triadnega odnosa, torej tistega odnosa s tretjo osebo, ki predstavlja podlago za vse nadaljnje izpeljave te situacije.
Kako je mogoče ponovno izgraditi tisto v odnosu z otrokom, kar je bilo porušeno, pokvarjeno oziroma uničeno? Enostavnega odgovora na to vprašanje žal ni, skušava pa osvetliti glavne oporne točke takšnega procesa.
Obdobje trme in prvega burnega postavljanja zase je naporno obdobje za otroka in starše. V podcastu govoriva o ozadju za takšno vedenje in pomenu, ki ga ima kasneje v življenju. Seveda pa razmišljava tudi o tem, kako trmo doživljamo in preživljamo starši.
Kako pri staršu novorojenčka poteka proces od zaznavanja do predstave? Zakaj je to pomembno za dojenčka, pa tudi kasneje tekom njegovega odraščanja in v odrasli dobi? V oddaji opisujeva kdaj in kako čutna zaznava postane mentalna podoba, ki je predpogoj, da lahko o nečem razmišljamo.
Narcisizem ni izključno patološki, saj je v veliki meri tudi ključen za dobro samopodobo in asertivnost. V tokratni oddaji govoriva o tem, kako odrasli razumemo narcisizem in kakšen odnos imamo do narcisističnih osebnostnih lastnosti. Zanimajo naju starševski odzivi na s to tematiko povezanimi razvojnimi fazami pri otrokih.
Ko se učimo iz izkušenj, fizične in psihične dejavnosti sprva zavzamejo veliko mentalnega prostora, postopoma pa postajajo vedno bolj avtomatizirane. To velja za otroke in odrasle. Pomembna razlika pa je, da otrok v tem procesu potrebuje pomembnega drugega – starša.
Tokrat poskušava pokazati kakšen je pomen varne navezanosti za otroka. Odgovore ponujava preko predstavitve različnih tipov navezanosti in njihovega razvoja. Vsekakor je to pomembna popotnica za življenje, ki vpliva na prihodnje odnose in tudi širše, na dojemanje sveta.
Zgodbe in pravljice otroku nudijo varen prostor za predelavo konfliktov. Ne samo za spoznavanje težav in preizkušenj, temveč tudi za iskanje načinov za njihovo premoščanje in reševanje.
V oddaji govoriva o procesu čustvenega razvoja pri otroku. Posvetiva se vlogi temperamenta in temu kako lahko starši spodbujamo ter usmerjamo otrokovo čustveno zorenje. Ko mu pomagamo prepoznavati in razumeti čustva s katerimi se srečuje, ga postopno opremljamo tudi za učinkovito spoprijemanje s stresnimi življenjskimi situacijami.
Kakšen je vmesni prostor med staršem in otrokom, kaj je zanj značilno, čemu služi v času razvoja in kasneje ter zakaj ni dobro, če zanj primerno ne poskrbimo?
Ali je popolna mama kot jo vidijo sosedje, prijatelji in sledilci na Instagramu tudi med štirimi zidovi ista oseba? Nekdo, ki ustrezno in dovolj hitro z nasmehom zadovolji vse otrokove potrebe. Koliko prostora lahko takšna mama nameni razmišljanju in pripovedovanju o materinskih frustracijah, težavah in naporih? … Ob tem se seveda odpira tudi neko drugo, morda še bolj pomembno vprašanje: ali dojenček oziroma otrok v resnici sploh potrebuje popolno mamo?
Kako pomagamo otroku, da se razvije v neodvisno osebo? Predvsem tako, da mu pred ne-odvisnostjo pomagamo razumeti in izkusiti, kaj pomeni biti odvisen. Prek sprejemanja odvisnosti otrok pridobi občutek varnosti oziroma zaupanja, ki je osnova za raziskovanje sveta in lastnih sposobnosti. Šele takrat si pristno upa sam v svet in se lahko postavi na svoje noge, samo-stojno.
O psihološkem rojstvu govorimo okoli tretjega leta otrokove starosti. Obdobje pred tem je lahko posebej naporno – tako za otroka kot za starše. Predvsem zato, ker je otrok že kazal znake večje neodvisnosti, nato pa se spet vrača k staršem z intenzivno potrebo po bližini. Seveda je ta situacija začasna, vendar gre za proces, ki potrebuje svoj čas.
