Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani.
Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim.
Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg.
Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning.
Posnemanje in sočutje
Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv.
Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč.
In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.)
Umetna inteligenca in drugi svetovi
»Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca.
V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo.
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Igor Velše
All content for Ocene is the property of RTVSLO – Ars and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani.
Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim.
Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg.
Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning.
Posnemanje in sočutje
Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv.
Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč.
In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.)
Umetna inteligenca in drugi svetovi
»Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca.
V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo.
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Igor Velše
Piše Miša Gams,
bereta Maja Moll in Igor Velše.
Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…”
Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.”
V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.”
Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.”
Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.
Ocene
Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani.
Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim.
Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg.
Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning.
Posnemanje in sočutje
Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv.
Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč.
In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.)
Umetna inteligenca in drugi svetovi
»Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca.
V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo.
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Igor Velše
