Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih? 'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.” Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.” V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja. Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …