V Slovenskem primorju se je skozi stoletja ohranila navada osmice, ki je bila prvotno pravica kmeta, da lahko neobdavčeno prodaja vino in s tem presežek svojega pridelka. Skozi čas se je dejavnost spreminjala in prilagajala novim okoliščinam, vse dokler se ni oblikovala v to, kar danes poznamo kot osmico. Čeprav danes prodaja domačih pridelkov v obdobju osmice ni več neobdavčena, se je ohranila kot zabavna in za navdušence domačih dobrot izjemno privlačna dejavnost. Dvakrat na leto, po navadi spomladi in jeseni, je kmetom omogočeno ponuditi vse svoje pridelke, od vina do suhomesnatih izdelkov.

Po sledeh frask, bršljanovih vejic, ki opozarjajo na aktivne osmice, smo se napotili po Krasu, ter se ustavili na dveh domačijah, kjer so nam razložili kako potekajo osmice pri njih, sami pa smo si tudi privoščili nekaj njihovih dobrot. O zgodovini in sami praksi osmice smo se pogovorili s Srečkom Horvatom s Kmetijsko gozdarskega zavoda v Novi Gorici.

Sabljanje je šport, ki združuje eleganco, hitrost in zbranost. V Ljubljani ga trenirajo v športnem društvu Tabor, kjer deluje sabljaška sekcija Duel, ki ga predstavljamo v tokratni Nedeljski reportaži. Sabljači so nam pokazali, da sabljanje ni le obračun z orožjem, ampak tudi miselni preizkus. Spoznali smo, kako potekajo treningi in kašna je kultura, ki jih ponuja sabljanje. Mlade in malo manj mlade sabljače je obiskal Miha Žorž.

S priljubljenostjo športnega plezanja narašča tudi vpliv plezalk in plezalcev na okolje oziroma na naravna plezališča. Z vse večjim obiskom rastejo tudi potrebe po vzdrževanju in preopremljanju plezališč ter nadgradnji dela opremljevalcev športnoplezalnih smeri. Pred nekaj leti je s tem namenom in namenom zagotovitve trajnostnega razvoja plezališč nastal projekt Opremimo slovenska plezališča ali na kratko projekt OSP, ki ga predstavljamo v tokratni Nedeljski reportaži. Oddajo je pripravil Aleš Ogrin.

V Mariboru obstaja nenavadna turistična agencija. Ki to ni. Gre za društvo in socialno podjetje z imenom »rajzenfiber.« Za germanizmom, ki so v mestu tako zelo udomačeni, se skriva skupinica na pol prostovoljcev, ki poskušajo obiskovalcem, še bolj pa meščanom samim odkriti skrite dele mesta.

Pa ne le stavbno dediščino, temveč se posvečajo zgodbam, spominom, mitom in ostali duhovni dediščini, ki so jo stoletja odložila na bregovih reke Drave. V tokratni oddaji Nedeljska reportaža, se je Marko Radmilovič s sprehajalcem Vidom Kmetičem – tako namreč imenujejo vodiče v Rajzengibru – odpravil na sprehod po Pobreškem pokopališču.

Do 11. decembra letos morajo po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov lastniki, upravitelji in najemniki objektov v javni rabi prilagoditi oziroma odstraniti grajene in komunikacijske ovire. Urbanistični inštitut Republike Slovenije je v okviru projekta »Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov« izvedel oceno dostopnosti za 100 objektov v javni rabi, katerih storitve so vključene na seznam ponudnikov ugodnosti za imetnike evropske kartice ugodnosti za invalide. V terensko popisovanje objektov so poleg strokovnjakov z Urbanističnega inštituta vključeni tudi študenti urbanizma in arhitekture ter študenti z različnimi oviranostmi. Nosilec projekta je Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Pri delu na terenu se je ocenjevalcem dostopnosti objektov v javni rabi pridružila tudi Petra Medved. Na kaj vse so opozorili in kakšni so primeri dobrih praks, pa boste slišali v današnji Nedeljski reportaži. Na fotografiji spredaj: Maja Munih in Ajda Cimperman, zadaj: Brina Meze-Petrić, Tilen Jurca, Nataša Braunsberger in Petra Medved

V Turističnem društvu Barje si od nekdaj na različne načine in z različnimi ukrepi prizadevajo ohraniti naravo čim bolj nedotaknjeno. Zato so sprožili zanimivo akcijo imenovano- ploganje. To je kombinacija teka (ali sprehajanja) in pobiranja smeti. Ta skandinavska oblika eko-športa je osvojila svet s svojo preprostostjo in učinkovitostjo, pa ima na Ljubljanskem barju še poseben pomen.

Jamski turizem postaja vedno bolj pomembna turistična panoga. V Sloveniji, ki ima kljub svoji majhnosti več kot 15 tisoč jam, jih v svetovnem merilu izstopa več. Postojnska jama je leta 2024 zabeležila skoraj 900 tisoč obiskovalcev, Škocjanske jame so prvi kraj v Sloveniji, ki je bil vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine, jama Vilenica pa je ena najstarejših turističnih jam na svetu: že leta 1633 so ljudje plačevali, da so lahko vstopili vanjo. Danes vas bomo odpeljali v jamo, ki sicer na tem svetovnem jamarskem zemljevidu še ni narisana, si pa gotovo zasluži našo pozornost. Povezana je s Škocjanskimi jamami, domačini so ji sprva rekli tudi Vilenica, nato pa po obisku avstro-ogrskega prestolonaslednika Cesarjevič Rudolfova jama. Gre za manj poznano Divaško jamo, ki leži, kot pove ime, blizu Divače, in ima pestro zgodovino ter izredno lepe kraške jamske tvorbe.

V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.

Po Sloveniji sledimo na desetinam kuharskih festivalov, ki se odvijajo na prostem in predvsem pred očmi javnosti. Priprava hrane v kotličkih je na teh prireditvah obvezna, dogodki pa so nekje na presečni množici med turizmom, gastronomijo, etnologijo in promocijo posameznih regij. Zagotovo nekaj tega navdušenja korenini v izjemni popularnosti kulinarike in kuhanja, ki sta se povzpela tudi s pomočjo televizijskih kuharskih oddaj, nekaj pa gre pripisati bogati tradiciji piknikov in poletnih druženj, s katerimi je naša dežela v toplem delu leta prav okupirana. A če hočemo obiskati kralja vseh teh prireditev, moramo v Lendavo. Tam imajo v okviru svojega poletnega festivala poseben dogodek, imenovan »Bogračfest«, tekmovanje v pripravi te tradicionalne jedi, ki vsako leto privabi rekordno število tako obiskovalcev kot kuharskih ekip. Letos ga je obiskal tudi Marko Radmilovič in Nedeljska reportaža prinaša njegov uvid v teorijo in prakso, v sedanji in pretekli trenutek te mamljive jedi.

Kaj se dogaja na posebnem dnevu v Živalskem vrtu Ljubljana, ko so v ospredju živali iz Azije in še zlasti slonica Ganga, ki letos praznuje 50 let? Obeta se nam predstavitev novega prebivalca, veliko glasbe, zanimivih naravovarstvenih delavnic, plesa in sladic. Ekipo Prvega pa zanima tudi zakulisje: kakšna je kuhinja živalskega vrta in kakšne prehranske posebnosti morajo za 130 živalskih vrst pripravljati tamkajšnji nutricionisti? To nam razkriva vodja kuhinje za živali Saša Purkart.

Letos mineva 110 let od trenutka, ko so na obrežju smaragdne Soče prvič zagrmele topovske salve in se je začelo eno najtežjih poglavij prve svetovne vojne – soška fronta. Enajst ofenziv, več sto tisoč padlih vojakov in neizmerno trpljenje domačega prebivalstva so zaznamovali dolino, gore in ljudi. Ob obletnici je Kobariški muzej v sodelovanju z domačini in šolarji med drugim pripravlil razstavo mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki zrisbo in barvo pripovedujejo zgodbo svojih prababic in pradedov.To ni le zgodovina na slikah in zemljevidih, temveč spomin, ki ga nosimo še danes. V oddaji vas bomo popeljali od tistega usodnega maja 1915, skozi največjo in prelomno – dvanajsto bitko pri Kobaridu, do današnjega dne, ko se spomin prepleta z željo po miru. Sto deset let pozneje nas soška fronta in Kobariški muzej še vedno učita: vojna pušča rane, mir pa gradijo ljudje. Tokratno Nedeljsko reportažo pripravlja Miha Žorž.

V že tako ali tako reliefno razgibani Sloveniji je nekaj kupov zemlje gor ali dol povsem zanemarljivih. Ampak ni vsak kup zemlje enak drugemu. Pod nekaterimi se skrivajo sledi preteklih tisočletij, ko je narod v plenicah ždel nekje za Karpati. Antična dediščina je v državah, kjer se je nekoč razprostiralo mogočno Rimsko cesarstvo, danes velik posel. Muzeji, muzeji na prostem, prirejanje iger ali bitk na antičnih sejmih privabljajo na tisoče obiskovalcev. Pri nas, ne glede na to, da imamo antično zgodovino bogato in dobro raziskano, capljamo pri repu. Mogoče pa bi morali začeti tam, kjer se je za antičnega človeka končalo. Na območjih, kjer so Rimljani in romanizirano lokalno prebivalstvo pokopavali svoje mrtve. Med antičnimi gomilami se je v Nedeljski reportaži sprehodil Marko Radmilovič.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič.

Opaziš, da se v potočku med travo nekaj premika. Slabih deset centimetrov velikega raka mirno uloviš, si ga temeljito ogledaš, potipaš njegov oklep in škarje ter ugotoviš, da gre najverjetneje za koščaka - vrsto, ki je iz slovenskih voda domala izginila. V osrčje transilvanske kotline se je več kot sto nadobudnih študentk in študentov biologije, sorodnih naravoslovnih ved, tudi zgolj ljubiteljev narave odpravilo po tisto, česar jim študijske klopi ne morejo dati: spoznavati floro in favno tujih dežel; v mrežo uloviti metulja, prijeti žabo, izostriti ušesa za nova ptičja oglašanja, spoznavati življenje romunskih rek. Študentski raziskovalni tabor Ekosistemi Balkana v izvedbi Društva študentov biologije poteka že od leta 1998, tokrat jih je pot prvič vodila v Romunijo. V gozdnato deželo se je podala tudi Klara Jurečič.

Poletna planinska sezona je v polnem teku, zato so slovenske planinske poti precej obremenjene z obiskom. Pomembno je, da se na vsako planinsko turo dobro pripravimo, naj bo to, ko se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Ustrezna priprava vključuje tudi zbiranje informacij o planinski poti, na katero se odpravljamo. Planinska zveza Slovenije je predstavila brezplačno aplikacijo maPZS, ki bo planinkam in planincem z informacijami, ki jih nudi, olajšala pot proti izbranemu cilju. V Nedeljski reportaži je uporabo s sogovornikom predstavil avtor oddaje Aleš Ogrin.

Prvi prekmurski festival rokodelstva Hiperprodukcija stvari, ki je v svojo plenilsko logiko omrežila ves planet, ima rešitev. Ta je sicer še v povojih, a zdi se, da se lahko človeštvo, kot že tolikokrat, iz zagat hiperprodukcije reši s pozabljenimi tehnikami preteklosti. Še dolgo po industrijski revoluciji, ki nam je prinesla krasni novi svet, so na slovenskem podeželju uspevali rokodelci, ki so ali zase ali za bližnjo okolico, marsikateri pa tudi za širši trg, izdelovali izdelke iz naravnih materialov le z naporom svojih rok; vodila jih je neizbrisna tradicija prejšnjih rodov. Rokodelstvo je v obdobju očaranosti z industrijo in plastiko skoraj popolnoma izumrlo, a nekaj tradicionalnih rokodelcev in na novo prebujena zavest tudi v urbanih okoljih sta rokodelstvo rešila. V Sloveniji je dobro organizirano in v oddaji Nedeljska reportaža je Marko Radmilovič obiskal rokodelsko srečanje, ki je bilo prvič organizirano v rokodelsko tradicionalni pokrajini, v Prekmurju.

Izdelovanje bičev, ali po domače škarabacarstvo, je ena tistih obrti, ki jim grozi, da bodo utonile v pozabo. Biče so s struženjem iz enega kosa lesa izdelovali suhorobarji na ribniškem, velikolaškem in cerkniškem območju. Največji mojstri pletenih bičev so bili v Opatjem selu in v Brestovici na Krasu. Začetki bičarstva v Opatjem selu segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je ta obrt prišla iz Furlanije. Največji razcvet je doseglo v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bilo v vasi kar osem delavnic, ki so zaposlovale približno 50 delavcev. Opajci so v enem letu izdelali tudi do 100.000 bičev, ki so jih prodajali po vsej takratni Avstro-Ogrski. Po drugi svetovni vojni pa je začela ta obrt nezadržno propadati, saj so vprežno živino zamenjali stroji. To zanimivo obrt izdelovanja bičev bomo spoznali v današnji oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a vendar so tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu. O teh majhnih, a zgovornih pričevalcih zgodovine pripoveduje Nedeljska reportaža Sare Zmrzlak.

Kulturna dediščina in čebelarstvo sta v Sloveniji tesno povezana. Čebelarstvo ni omejeno samo na čebelje pridelke, sega tudi na področje literature, jezika, umetnosti, krajinske arhitekture. Preplet vsega naštetega je podlaga za razvoj apiturizma. Tega področja se celovito in inovativno loteva Hiša kranjske čebele v Višnji Gori, ki spada k Javnemu zavodu za kulturo in turizem Prijetno domače Ivančna Gorica. Krožna pešpot Prijetno domače vključuje 12 točk in je dolga okoli 100 kilometrov, to pa je prevelik zalogaj za eno nedeljsko popoldne. Zato bomo po Hiši kranjske čebele pot nadaljevali do Čebelnjaka zgodb na Jurčičevi domačiji na Muljavi.

V časih, ko se pozornost sodobnega človeka usmerja v duševno zdravje, posamezniki in tudi zdravstveni sistemi odkrivajo vedno nove poti k dobremu počutju. Ob priznanih metodah, žal prepogosto tudi farmakoloških, obstaja več alternativnih načinov, kako življenje v pobesneli vsakdanjosti spraviti v ravnovesje. Ena izmed metod, pri nas še sorazmerno neznana, je terapija z živalmi. Od pradavnine živali pomagajo človeku najti notranji mir, v Jarenini pa obstaja kmetija, kjer se zadev lotevajo nekoliko drugače. Obiskal jo je Marko Radmilovič in reportažni zapis naslovil Čohati osle.