Po toku navzgor. Tako je naslov antologije sodobne kratke pripovedi severnoameriških Indijancev, ki je izšla pri založbi Litera. Pod projekt, prvi tovrstni pri nas, se podpisuje pesnica in prevajalka, poznavalka sodobne ameriške književnosti dr. Kristina Kočan, ki je besedila izbrala, prevedla in knjigo tudi uredila. Slikovit nabor indijanskih leposlovnih glasov odstira literarno ustvarjalnost severnoameriških staroselcev, tematizira vprašanja, s katerimi se kot družba in posamezniki soočajo, predvsem pa tudi razbija stereotipe, s katerimi jih žal še zmeraj prepogosto povezujemo. Gostimo dr. Kristino Kočan. Produkcija: 2022.

Dr. Brane Senegačnik, klasični filolog, prevajalec, esejist in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je naš osrednji sodobni lirični pesnik, obenem pa ga lirika privlači tudi kot bralca, misleca, znanstvenika. O njej govorijo vsaj tri njegove teoretske knjige: Smrt lirike?, Dežela, ki je ni na zemljevidu : lirični vidiki antropologije in Lirični prostor, združuje pa jih to, da se Senegačnik v njih odvrne od prevladujočih literarno-vednih metodologij. K poeziji, pa tudi umetnosti sploh, pristopa ontološko, obenem pa poudarja, da je njeno doživljanje povezano s širšimi antropološkimi vprašanji. Tokrat se z njim podajamo v lirični prostor in prevprašujemo liričnega človeka.

Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega območja. V nekaj letih je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih vrhunskih sodobnih del estonske književnosti. Med njimi je tudi knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o smereh v sodobni estonski književnosti in še čem. Oddaja je bila premierno na sporedu novembra 2024.

Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.

V drevo, osma izvirna knjiga poezije Ane Pepelnik, dokazuje, da avtorici ustvarjalnega zagona ne zmanjkuje – ravno nasprotno. Zgoščen miselni tok brez ločil, ki se pogosto oblikuje v več strani dolge pesmi v prozi, včasih v psalme, včasih zgolj v drobne pesmi ali njihove okruške, bralca hipoma potegne vase in mu nudi užitka polno plavanje prek brzic, meandrov, pritokov ali ponikev. Čeprav so pesmi prežete s tematizacijo ustvarjalnega postopka, Ana Pepelnik vanje spretno integrira intimna in univerzalnejša bivanjska vprašanja. Njeni pisavi tudi tokrat dajo poseben čar dobro umerjene čustvene intonacije ter nepretencioznost in blagost izreke.

Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je pretežni del svoje znanstvene poti posvetila pripovedništvu, v zadnjem času pa se, ne le znanstveno, temveč tudi ustvarjalno, vse bolj posveča poeziji, s katero je svojo študijsko in znanstveno pot ne nazadnje tudi začela. O tem, kaj in zakaj jo vleče k poeziji, lahko vsaj nekaj izvemo iz njene monografije s pomenljivim naslovom Berem pesmi. Znanstveno delo, ki ga zaznamuje – za znanost ne običajen – osebni pristop, je izšlo pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove, po svojem bistvu pa je argumentirana, tehtna apologija poezije in branja poezije. Knjiga prinaša tudi izčrpne študije primerov sodobne slovenske poezije, pri obravnavi katerih Zupan Sosič uvaja kogmotivni in holistični pristop; obenem bralca ves čas spominja na to, da je poezija po svojem bistvu dialog z Drugim.

Slovenska žanrska literatura je ta hip v res dobri kondiciji. To potrjuje tudi knjižni prvenec Maše Jelušič, kriminalni roman z naslovom Profesor je končno mrtev. Knjiga, izšla je pri založbi Goga, bo razveselila vse ljubitelje dobrih kriminalk, tudi tiste, ki od kriminalnih romanov pričakujejo nekoliko več: recimo dobro psihologijo likov, poznavanje kriminalističnih postopkov in tudi luciden vpogled v družbeno tkivo. Roman Profesor je končno mrtev je svojo predstavitev že dočakal tudi v tujini, in sicer na festivalu Thrillerfest v Beogradu.

Pustinje, leposlovno besedilo, ki je v izvirniku izšlo leta 1982 in ga je podpisal avstralski pisatelj Gerald Murnane, so nenavadno delo – eno tistih, ki pričajo o neizčrpnosti literarne ustvarjalnosti, o pogojni naravi zvrstnih oznak, pa tudi o tem, da iz obsega knjige težko sklepamo, kako dolgo bo trajalo naše branje. Pustinje so namreč relativno kratko in dogajalno precej izpraznjeno delo, delo, ob katerem težko govorimo o pravi psihologiji ali karakterizaciji likov, še manj o odnosih med njimi. A kljub temu so izredno kompleksen, sporočilno bogat tekst, ki ga bralci in kritiki najpogosteje označujejo za roman. O njem razmišljamo s prevajalko in pisateljico Anjo Radaljac, ki je Pustinje oživila v slovenskem prevodu.

Literarno matinejo tokrat krojijo mlajši slovenski ustvarjalci – pisatelji in pisateljice, pesniki, pesnice, literarni kritiki in kritičarke – ki ne živijo v urbanih središčih Slovenije, temveč prihajajo iz manjših oziroma robnejših krajev, tam delajo in živijo. Večini izmed njih, oziroma njihovi leposlovni besedi, ste že lahko prisluhnili v oddajah Literarni nokturno, ki so še vedno dosegljive na spletnih straneh prvega in tretjega programa našega radia. Tokrat nas je v kratkih pogovorih z njimi zanimalo predvsem, kako doživljajo domnevno centraliziranost Slovenije in kako je ob dejstvu, da je glavnina literarnega dogajanja skoncentriranega v Ljubljani, potekalo njihovo uveljavljanje. Oddaja je nastala v sklopu projekta Talenti EU-regij, ki ga finančno podpira Evropska unija. Z avtoricami in avtorji so se pogovarjali Matej Juh, Tadeja Krečič Scholten, Petra Meterc in Vlado Motnikar.

Poezija sodobnega grškega klasika Nikiforosa Vrettakosa (1912–1991) je prava poslastica za ljubitelje poetične besede. O tem se lahko prepričamo ob njegovi knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, ki je v slovenskem prevodu Dragice Fabjan Andritsakos izšla pri založbi KUD Logos. Gre za šesti izbor iz Vrettakosove poezije, ki ga je opravil pesnik sam. Knjiga omogoča natančen vpogled v raznolikost Vrettakosove poetike, kot se je razvila v več kot sedmih desetletjih ustvarjanja. Življenje in poezijo pesnika, ki so ga nekateri imenovali tudi pesnik miru in ljubezni, predstavljamo v pogovoru z Dragico Fabjan Andritsakos, doktorico jezikoslovnih ved in profesorico stare in moderne grščine ter latinščine. Poezijo bere Jure Franko; glasbena oprema: Marko Šetinc.

Na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poteka Slovanska bralna značka, namenjena študentom, učiteljem in srednješolcem. Slovanska bralna značka je bralni klub, a hkrati tudi več kot to. Tedenska srečanja udeležencev bogatijo gostujoči avtorji, prevajalci in poznavalci sodobne slovanske literature, v okviru Slovanske bralne značke pa potekajo tudi različne izobraževalne in ustvarjalne delavnice za srednje šole, ki so primerne za dopolnitev pouka slovenščine, medpredmetno povezovanje ali tematske in kulturne dneve. Slovansko bralno značko vodita in organizirata izr. prof. dr. Namita Subiotto in doc. dr. Špela Sevšek Šramel. Dr. Špela Sevšek Šramel je tudi naša tokratna gostja, ob njej pa še Andraž Stevanovski, profesor slovenščine na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.

Dr. Andrej Blatnik je eden najbolj prepoznavnih sodobnih slovenskih intelektualcev in ustvarjalcev: poznamo ga kot pisatelja, prevajalca, esejista, urednika, predavatelja na Filozofski fakulteti, dobrega poznavalca slovenskega založništva in knjigotrštva, kot branja in še bi lahko naštevali. Njemu bližnji ga že desetletja poznajo tudi kot strastnega popotnika – in prav navdušenje nad potovanjem, premikanjem diha iz domala vsakega stavka njegove knjige Besedi na sledi. Lovljenje knjig v Južni Aziji. Delo, ki je izšlo pri založbi Umco, je svojevrsten, razgiban, slikovit, duhovit in poučen potopis, ki svojega avtorja, torej Andreja Blatnika, razkriva tudi kot nenasitnega bralca.

Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. Maja Kovač je za prevod teh pesmi prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. O življenju in poetiki Danice Ručigaj pa razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Andrée Chedid, egiptovsko-francoska pesnica in pisateljica se je rodila leta 1920 v Kairu. Odraščala je v svetovljanskem okolju Egipta in bila vzgojena v treh jezikih, arabščini, francoščini in angleščini, v kateri je napisala prve pesmi. Po drugi svetovni vojni pa se je preselila v Francijo in za svoj jezik sprejela francoščino. Ustvarila je impresiven prozni in pesniški opus, za katerega je prejela številne nagrade. Je ena redkih prejemnic dveh nagrad goncourt – eno je prejela za novelistiko, drugo za pezijo. V slovenščini jo lahko v knjižni obliki beremo po zalugi prevajalke Žive Čebulj in Književnega društva Hiša poezije, pri katerem je izšla knjiga avtoričinih izbranih pesmi Ubesediti pesem. 1949 – 1970. Živa Čebulj je za ta prevajalski podvig prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca ziroma prevajalko.

Prav v teh dneh se z Grassovimi dnevi v Mariboru in Ljubljani odvija 7. izvedba festivala Prevodni Pranger. Ta edini prevodni festival v Sloveniji se je razvil iz tistega festivala Pranger, katerega začetki segajo v zdaj že daljnje leto 2004, z leti pa je doživel velik razvoj in ga spremljamo skozi različne samostojne dogodke. Tako se bo 31. maja v Rogaški Slatini začel ELA, Mali Pranger, namenjen mladim literarnim ustvarjalcem. V Rogaški Slatini bo potekala tudi podelitev Stritarjeve nagrade za literarno kritiko, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Kritiški del festivala bo letos prvič potekal v Radovljici, in sicer med 23. in 27. septembrom. Pranger sta zasnovali in ustanovili prevajalka Urška P. Černe in pesnica Lucija Stupica, ki sta takrat ugotavljali, da slovenska poezija ni dovolj prevajana, da ni upoštevana v polju diskutabilnega ter da nam manjka prostorov za soočenja pesnikov in kritikov. Kako pa je s tem danes? Gostimo vodjo festivalov Urško P. Černe.

Hugo Mujica, rojen leta 1942, velja za enega največjih sodobnih argentinskih besednih ustvarjalcev, po besedah poznavalcev tudi za »najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobni latinskoameriški poeziji«. Pesnik, esejist in pisatelj, ki se je iz meniha trapista prelevil v katoliškega duhovnika, nekoč pa je bil del hipijevskega gibanja, ima globok odnos do jezika in besede, poezija pa je zanj eksistencialno dogajanje, dejanje, v katerem se sooča z robom mišljenja. O avtorju in njegovi poetiki razmišljamo z dobrim poznavalcem Mujicovega dela, pesnikom, prevajalcem in univerzitetnim predavateljem, dr. Branetom Senegačnikom.

Andreï Makine je slovenskim bralcem vse prej kot neznani avtor. V slovenščini lahko beremo kar devet njegovih knjig – osem romanov in dramo, pri prevodu vseh pa je kot prevajalka ali soprevajalka oz. mentorica sodelovala dr. Nadja Dobnik. Leta 2010 in 2019 je bil Makineov roman Francoski testament tudi eden od dveh izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Ob izidu ponatisa slovenskega prevoda avtorjevega dela Glasba njegovega življenja bomo zato z dr. Nadjo Dobnik razmišljali o Makineovi poetiki, o delu Glasba njegovega življenja ter o nekaterih ključnih vprašanjih, ki jih pred bralca postavljajo pisateljeva dela.

Katalonska pesnica in pisateljica Irene Solà velja za eno najbolj prodornih katalonskih literarnih ustvarjalk mlajše generacije. Doslej je podpisala knjigo poezije in tri romane ter z vsako od njih naletela na odličen odziv bralcev in kritikov, pohvali pa se lahko tudi s številnimi nagradami in priznanji za svoje delo. Roman Pojem in gora pleše, ki ga v slovenščini lahko beremo v prevodu Veronike Rot, izšel pa je pri KUD Sodobnost international, je izjemno nenavadno delo, v katerem se prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in stili. V izvirniku je izšlo leta 2019 in je doslej prevedeno v več kot 20 jezikov. O njem in o zgodovini sodobne katalonske književnosti razmišljamo z Veroniko Rot.

Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.

Pri založbi VigeVageKnjige je lani izšel zadnji del ptičje trilogije Gašperja Krajnca Zimske ptice. Spomnimo – njen prvi del, Mestne ptice, je izšel leta 2020, drugi del, Vaške ptice, pa leta 2022. Mestne ptice so Krajncu prinesele nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, trilogija pa po mnenju številnih poznavalcev predstavlja enega izmed temeljnih del slovenskega stripa oziroma risoromana. O njej razmišljamo z Gašperjem Krajncem, pa ne le o njej, pač pa tudi o razmerju med jezikom in ilustracijo v risoromanu, o tem, kako v njem podajati zgodbo ali kako nastaja kompozicija stripa oz. risoromana.