Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
