Včasih se zdi, kakor da je biti kritičen do filmov, ki prihajajo iz Hollywooda, malodane stvar minimalnega osebnega samospoštovanja resnih cinefilov, kajne. A vsake tolikokrat se pojavi kak režiser, ki celo sredi ameriške tovarne cukrenih sanj in cenene zabave vendarle ustvari filme, v katerih tudi najbolj izbirčni gledalke in gledalci hitro prepoznajo čisto pravo, emocionalno in intelektualno izzivalno, nemara že kar sublimno umetnost. Eden takih je bil skoraj gotovo David Lynch, ki se je poslovil letos januarja v 79. letu starosti.
V štirih desetletjih, med letoma 1977 in 2017, je posnel deset filmov, med katerimi gre menda posebej izpostaviti Modri žamet pa Divje v srcu in Mullholland Drive, ter tri sezone kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks, za ta opus pa je – poleg številih nominacij – med drugim prejel zlato palmo v Cannesu, častnega zlatega leva v Benetkah in oskarja za življenjsko delo. Še več; britanski časopis Guardian ga je že pred slabima dvema desetletjema razglasil za največjega režiserja našega časa, legendarna filmska kritičarka Pauline Kael ga je označila za prvega resnično popularnega nadrealista, režiserski kolega Martin Scorsese pa je ob njegovi smrti zapisal, da je Lynch na veliko platno spravil resnično nezaslišane podobe, take, ki jih pred tem še ni videlo človeško oko.
Če je tako, tedaj se najbrž velja vprašati, s čim natanko se je David Lynch pravzaprav zavihtel na sam vrh filmskega Parnasa? Velja se, drugače rečeno, vprašati, kaj nam njegovi filmi pripovedujejo in kako to počno? – Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega in filmskega kritika Roberta Kureta pa filozofa, sociologa, pisatelja in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Mirta Komela, ter kulturologinjo, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
Foto kolaž:
- David Lynch na festivalu v Cannesu leta 2017 (Georges Biard, Wikipedija)
- Plakat za film Eraserhead, 1977 (Libra Films, Wikipedija)
- Plakat za film Človek slon, 1980 (Paramount Pictires, Wikipedija)
- Plakat za film Dune, 1984 (Universal Pivture, Wikipedija)
- Plakat za film Modri žamet, 1986 (De Laurentiis Entertainment Group, Wikipedija)
- Plakat za film Divji v srcu, 1990 (The Samuel Goldwyn Company, Wikipedija)
- Kader iz uvodne špice za prvi dve sezoni televizijske serije Twin Peaks, 1990-91 (ABC, Wikipedija)
- Plakat za film Twin Peaks : Ogenj hodi z mano (New Line Cinema, Wikipedija)
- Plakat za film Izgubljena cesta, 1997 (October Films, Wikipedija)
- Plakat za film Resnična zgodba, 1999 (Buena Vista Pictures, Wikipedija)
- Plakat za film Mulholland Drive, 2001 (Universal Pictires, Wikipedija)
- Plakat za film Notranje zadeve, 2006 (Absurda / 518 Media, Wikipedija)
- Plakat za tretjo sezono televizijske serije Twin Peaks, 2017 (Showtime, Wikipedija)
Kako je Kitajska pripravljena na radikalno znižanje trgovine z Združenimi državami, kaj so močne in kaj šibke točke njenega položaja v mednarodni ekonomiji in svetovnih dobavnih verigah, kako v oziru na geopolitične razmere preoblikuje svoje gospodarstvo in kakšne prednosti ali slabosti ji pri odzivu na novo ekonomsko realnost daje njen politično-ekonomski sistem? Ter nenazadnje, kaj vse to pomeni za življenjski standard Kitajcev in notranjepolitični položaj kitajske komunistične partije? Na tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali odgovoriti sinologinja dr. Maja Veselič z ljubljanske filozofske fakultete, politolog dr. Josip Lučev z zagrebške Fakultete za politične vede, ki se je z nami povezal iz Zagreba, ter ekonomist Sašo Šmigić, ki upravlja naložbe za kitajski in indijski trg pri Generali Investments. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Wikipedija, javna last
Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic.
Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat.
V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom.
Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo).
Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ
Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ
Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ
Podkast Pet let pozneje TUKAJ
Vedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo.
Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu.
Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)
Dobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Pixabay
Vsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars.
foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last
Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes? Gosta tokratne Intelekte sta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia
V Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi?
Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren?
Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu.
Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc.
Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic
Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ
Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ
Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo.
Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.
Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?
O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.
Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav
Kakšna spoznanja se nam zdaj s tem odpirajo, preverjamo v tokratni Intelekti. Gosta sta astrofizika prof. dr. Maruša Bradač in prof. dr. Tomaž Zwitter s fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Foto: Galaksija Roj kresničk je na Webbovi fotografiji razpotegnjena črta na sredini posnetka. Nastala je približno 600 milijonov let po velikem poku. Tako jo razpotegne gravitacijsko lečenje.
Vir: NASA, ESA, CSA, STScI, Chris Willott (NRC-Canada), Lamiya Mowla (Wellesley College), Kartheik Iyer (Columbia)
11. marca 1985 je na čelo sovjetske partije in države stopil tedaj 54-letni Mihail Sergejevič Gorbačov. V Kremlju je sicer zdržal vsega 6 let in pol, a kakšnih šest let in pol je to bilo! Perestrojka in glasnost, jedrska nesreča v Černobilu in jedrski detant z Združenimi državami, združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze … Ob 40. obletnici prihoda Gorbačova na oblast smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini? Je bil eden največjih junakov 20. stoletja, humanist, ki je razgradil železno zaveso in po mirni poti končal hladno vojno, ali pa je bil, nasprotno, nepoboljšljiv naivnež, ki je za prazen nič spodkopal temelje ruske geopolitične moči? – Odgovore so nam pomagali iskati dr. Tomaž Gerden, Miha Lampreht in Branko Soban, trije novinarji torej, ki so tako rekoč v živo spremljali in za nas v Sloveniji komentirali poteze, ki jih je, ko je bil na oblasti, Gorbačov vlekel.
Foto: Mihail S. Gorbačov oktobra 1991 (Lev L. Medvedev / Wikipedia)
Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini.
Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost?
To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič.
foto: AmazingArtWork / Pixabay
Verjetno je do danes že tako rekoč vsakdo slišal besedno zvezo »tvegani kapital«. In če ste slučajno med tistimi, ki se jim ta ni vtisnila v spomin, nedvomno poznate in morda celo dnevno uporabljate izdelke cele množice podjetij, ki so nastala prav s pomočjo te vrste financiranja, ki se je pred pol stoletja pod imenom »venture capital« rodilo v Silicijevi dolini v Kaliforniji. Vse od našega brskanja po spletu pa do internetnega naročanja izdelkov, da ne govorimo o celi vrsti naprav, na katerih do teh storitev dostopamo, je namreč nastalo z velikimi, včasih kar megalomanskimi vložki tveganega kapitala in v zadnjih desetletjih po pospešenem postopku zraslo v resnično gigantska podjetja ter povzročilo močno dominacijo ameriških produktov predvsem v tehnološkem sektorju. Tudi v luči geopolitičnih sprememb, ki nam jasno kažejo, da evropsko-ameriško zavezništvo ni nujno tako trdno, kot se je zdelo, bomo torej v današnji Intelekti skušali nekoliko osvetliti fenomen tveganega kapitala: kapitala, ki je pripravljen vložiti včasih velikanske zneske v projekte, ki še ne delajo dobička in morda sploh niso nič drugega kot začetna zamisel, ter upa, da bo čez nekaj let lahko čisto majhen odstotek teh »startupov« oziroma zagonskih podjetij prodal za visoke večkratnike svojega vložka; kapitala, ki denar vloži v podjetja, ki jim banke ne bi namenile niti kredita, in igra na to, da bo v množici spodletelih investicij stavil vsaj na kakšen zmagovalni podjem, ki je uvidel prihodnji tehnološki in družbeni razvoj sveta; kapitala, ki je odigral ključno vlogo pri nastanku podjetjih najbogatejših zemljanov; ter nenazadnje kapitala, katerega skladi so do danes privabili že toliko vlagateljev, da lahko upravljajo tudi z desetinami milijardami premoženj oziroma - da si lahko to lažje predstavljamo - večkratniki slovenskega državnega proračuna. Pri zarisovanju tega fenomena nam bodo v tokratni Intelekti pomagali dolgoletni upravljalec premoženja in partner slovenskega sklada tveganega kapitala Tivoli Ventures Andraž Grahek, podjetnik, soustanovitelj enega prvih uspešnih slovenskih zagonskih podjetij Zemanta, zdaj pa tudi vlagatelj v zagonska podjetja Boštjan Špetič ter zgodovinar in novinar Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Pixabay
