Ob selitvi na Malto pred dobrima dvema letoma je morala Barbara Lipovšek marsikaj začeti znova. Nič več ni bila pevka ali učiteljica petja. Privajanje na novo okolje so ji olajšali pogovori z drugimi priseljenci s podobnimi izkušnjami. Sčasoma je vzpostavila krog prijateljev. Zgodbe prišlekov pa začela javno objavljati. Kupila je tudi kombi in ga preuredila v prijetno potujočo kavarno. Z družino na Malti najbolj uživajo v mesecih, ko ni pretirane vročine in vedno večjega števila turistov.

Povezave:

• The Expatriates of Malta
• Café Connect Malta
• Malta sets new record for tourist arrivals

Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«

Ponovno se vrača Matej Jager z izkušnjo, ki je za naše podnebno območje (k sreči) nepredstavljivo. Avstralski vzhod - med drugim tudi kraj, v katerem zdaj biva že šest let - je prejšnji teden doletela vrtinčasta ujma, čemur je bilo to območje nazadnje priča pred petdesetimi leti. Vetrovi z močjo od 120 do 160 km/h so odnašali strehe, vihar pa je poplavljal okolico mesta Brisbane in prebivalcem za teden dni izklopil elektriko. Matej je z nami delill, kakšen je občutek, ko pristaneš v središču ciklona Alfreda in vse utihne, kako so se na prihod neurja pripravljali in kakšne so bile kazni za zadrževanje na plaži v pričakovanju naravne katastrofe.

Lenart Voglar je serviser smuči in pomočnik trenerja v kanadski mladinski reprezentanci, s katero devet mesecev v letu preživi tudi po 24 ur na dan. Kako je živeti s svojo smučarsko "družino" in zakaj ga njihove prehrambene navade presenečajo? Kako je pristal na drugi strani luže in zakaj mu je selitev v tuijno že dolgo pomembna?

V Mikroneziji, nekje med Japonsko in Avstralijo, malce severneje od Marijanskega jarka, najglobljega dela našega planeta, obkrožen s stotinami kilometrov Tihega oceana leži otok Gvam. Gre za nepriključeno oz. dislocirano ozemlje Združenih držav Amerike, kjer imajo te vsled strateške lege otoka vojaško oporišče. Naš gost je dr. Blaž Miklavič, znanstvenik z geološkega oddelka tamkajšnje univerze, ki se ukvarja predvsem s pitno vodo oz. raziskovanjem podtalnice v tleh, ki so po sestavi nadvse podobna pokrajinam našega Krasa. V intervjuju pripoveduje o različnih vidikih življenja na "rajskem" otoku: o tajfunih, kavi z rogljičkom za 12 dolarjev, ter dejstvu, da na Gvamu ni ptičev - zato pa toliko več pajkov.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.

Igor Kučič pravi, da je tak svetovljan, da bi lahko tudi v Sloveniji živel. Zaenkrat živi še v Avstraliji, kamor se je preselil desetletje nazaj. To je le pet let po tem, ko je Deželo tam spodaj prvič obiskal in se brž navdušil nad vinogradi doline Barossa. S partnerko sta tam oblikovala blagovno znamko slovenskega vina, proizvedenega na avstralskih tleh, prav tako pa je na njegovo pobudo na južnoavstralskem vinogradu prvič posajena rebula. Toda biti vinar v Avstraliji se v marsičem razlikuje od opravljanja vinarske dejavnosti v Sloveniji.

Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.

Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.

Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.

Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.

Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?

Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.

Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.

Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.

Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".

Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.