Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, si mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti preostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, vendar je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, pa če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav tak, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.

Težav z drugimi nimamo samo zato, ker bi bili drugi čudni in sebični. Strukturno smo namreč protislovni, zato je tisto, po čemer intimno hrepenimo, največkrat nekaj drugega od tistega, v kar nas potiskajo želje. Pri tej dialektiki se je ustavil tudi Jezus v svojem poslovilnem govoru. Poznal je svoje učence. Vedel je, da bodo po njegovem odhodu med njimi takoj nastala trenja, kajti vsak izmed njih bo njegov nauk razumel nekoliko po svoje. Ta realizem je Jezusa navedel na to, da ob slovesu od učencev ni zahteval obljube, naj o temeljnih stvareh ohranijo enotnost, ampak je svoj pogled od njih odmaknil, povzdignil oči in vpričo njih molil: Oče, naj bodo vsi ti, ki so zdaj z menoj, eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo eno, kakor sva midva eno. Kaj nam ta Jezusova molitev pove za naše medsebojne odnose? Če moški in ženska, fant in dekle, mož in žena, hrepenita po globoki človeški bližini, navadno vse stavita na iskren pogovor. A kmalu ugotovita, da v pogovoru prihaja do težko razložljivega zastoja. Za zastoj v odnosu imajo psihologi dobro razlago. Pravijo, da se dva, tudi če sta v intimnem razmerju, skoraj vedno znajdeta v boju za moč, v katerem gre za prikrito željo po prevladi. Vsak ima svoj miselni in doživljajski svet za pristen in univerzalen, zato se čudi, zakaj ga partner ne razume, predvsem pa se čuti prizadetega, če partner tega, kar on čuti in misli, ne more ponotranjiti. Čeprav mnogi pari boja za moč ne presežejo, vztrajajo drug ob drugem, če ne za stalno, pa vsaj začasno. To naredijo tako, da se eden od obeh drugemu podredi in vse potrpi, ali pa se vez ohranja zaradi otrok, skupnega vložka v nepremičnino ipd. Toda to ni pravo življenje, to ni tisto, po čemer vsak hrepeni. Če smo odvisni samo od tega, kar lahko potegnemo iz sebe, iz svoje psihe, čustev in mišljenja, nam ne preostane kaj drugega kot Beckettov realizem. Ta slavni irski pripovednik in dramatik je zapisal: Poskusi znova, spodleti bolje. Ljubezen je mogoča le kot stalna polomija, ker se ne more resnično izpolniti, temveč se vedno napaja iz neizpolnjenosti. Dobra novica pa je, da nam ob vsakem naslednjem poskusu spodleti nekoliko bolje. Ta miselnost ljudi vodi iz ene razveze v drugo, zato je vprašanje, ali nam je Beckett res lahko dober svetovalec. Jezus predlaga nekaj drugega, naj oba partnerja povzdigneta pogled proti Bogu, da se njuni pogledi srečajo onstran boja za moč, v območju božje varnosti in zaupanja. Boj za moč se bo postopno preoblikoval tako, da bosta lahko drugemu varno posredovala svojo ranljivost, ves svoj notranji svet, vso svojo dušo.

Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo.« Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč sta njen vpliv in njeno razumevanje odvisna tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.

V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. A kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.

Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.

Med znamenite antične anekdote, ki prikazujejo skoraj že idiličen zgled trdnega prijateljstva, gotovo sodi tudi zgodba o Damonu in Fintiasu – pripoveduje namreč o tem, da bi pravi prijatelj dal tudi svoje življenje za drugega. Takole gre: Damon je bil filozof, pripadnik šole pitagorejcev, ki je v 4. stol. pr. Kr. živel v grškem mestu Sirakuze na jugovzhodnem delu Sicilije – v tem času so namreč jug Italije in Sicilije po veliki kolonizaciji naseljevali Grki. Vladal jim je zloglasni Dionizij, ki so se ga številni državljani zelo bali, bil pa je med njimi neki Fintias, Damonov najboljši prijatelj, ki je želel tirana ubiti, a so mu namero preprečili vladarjevi stražarji. Tiran je nato Fintiasa obsodil na smrt zaradi izdaje, ta pa ga je prosil za kratek odlog usmrtitve – rekel je namreč, da bi rad pred smrtjo uredil svoje zadeve in še zadnjič videl svojo mater. Dioniziju je obljubil, da bo odšel za dva dni in se tretji dan zanesljivo vrnil, za poroka pa se je prijavil prav Damon, ki je vladarju z lastnim življenjem jamčil, da bo prijatelj držal svojo besedo in se bo vrnil pravočasno. Potem ko je Fintias obiskal mater in se od nje za vedno poslovil, se je namenil nazaj, a ni mogel prečkati reke pred mestom, ker je ta zaradi nedavnih poplav precej narasla. Fintias je premišljeval, kaj naj stori, medtem pa je tiran v mestu že postajal nestrpen, saj se je bližala ura, ki jo je Fintias napovedal za svojo vrnitev. Vojakom je že ukazal, naj zgrabijo njegovega prijatelja Damona in ga zvlečejo na križ, ko se je nenadoma pred njimi pojavil Fintias – ta se je v naglici odločil, da bo kar se da hitro poskusil preplavati naraslo reko, in res je v mesto prispel v zadnjem hipu. Ko je videl, kaj nameravajo storiti vojaki, je vzkliknil, naj ubijejo njega, kar je tirana močno osupnilo. Od presenečenja nad globino njunega prijateljstva je Fintiasa vpričo vseh prisotnih pomilostil in ju zaprosil, naj še njega kot tretjega sprejmeta medse. Tako se je njun zgled povezanosti in medsebojnega zaupanja zapisal v zgodovino in navdihuje še dandanes.

Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo.

Umirati še med kristjani ni več primerno, raje se poslovimo s sveta ali pa nam ugasne luč življenja. Smrt je imenovana božja dekla, do pred kratkim bolj po robato matilda, zdaj pa menda dragica. Saj je treba biti že kar petičen, da sploh lahko ležeš v zemljo, kar pomeni biti pokopan. Izrabljenosti pravimo zdaj utrujenost materiala. Starosti že dolgo zrela leta. A kar zadeva njo, je najbolj smešno to, da nihče noče biti star, ampak sodi med starejše. To je starejši človek, pravimo, je že pri osemdesetih. Roko na srce, takrat je star. Toda lepše se sliši biti starejši kot star, a je glede pomena nekaj prekucnjenega; biti starejši je po samem stopnjevanju pridevnika napredujoča mera starosti in betežnosti. Romanje, opažam oziroma vse pogosteje slišim, sodi v verski turizem. Da ga turistične agencije razglašajo kot vrsto turizma, se ni čuditi. Romarski kraji jim omogočajo zaslužek. Z drugo besedo: denar. Priteče pa tudi v te kraje. Božjepotne točke so vedno vsebovale pridih trgovine. Za otroške oči so pisane stojnice že od nekdaj bolj mikavne od zlatega oltarja. A božjepotno romanje je nekaj povsem drugega kot turizem, čeprav mu pritaknemo prilastek, dehteč po pobožnosti. Tako imenovani verski turizem je razvedrilne, razgledovalne, informativne, izobraževalne narave. Njegov temeljni pomen ni kaka poglobljena duhovnost. Romanje pa išče in potrebuje prav to. V današnjih razmerah je romar tudi ta, ki se na cilj pripelje in odpelje od tam. Saj nekoč se je pa z vozom! Jaz kdaj s kolesom in danes ne romam na Brezje nikoli več peš. Niti v Velesovo niti na Sv. Jošta. Pač zaradi starosti, vljudno: starejšnosti. Besede vsebujejo naboj, ki ga na prvi pogled mnogi sploh ne opazijo. Poimenovanja in preimenovanja delujejo dolgoročno in vpečatijo v nas novo prepoznavnost. Sopomenke imajo različne odtenke pomenov. Enačenje romanja in verskega turizma le površno in površinsko zaznamuje človekovo potrebo po presežnostni bližini. Kompostelski camino je dandanes najpogosteje omenjano romanje, a ga imajo številni potohodci bolj za preskus zdržljivosti kot za kaj nabožnega. Tudi kadar in kolikor verski turizem nadomešča božjepotnost, ponuja priložnost zamisliti se nad nadčasovnim, neminljivim pomenom sakralnih umetnin.

Jezusovi učenci so se v svojem navdušenju, da oznanjajo novo življenjsko modrost, tisto, ki prinaša novo radost in novo upanje vsem ljudem, razkropili po svetu. Galilejski ribiči so bili sicer judovskega rodu, a pri svojem apostolskem delu so nujno naleteli tudi na ljudi druge narodnosti, ki so jih prijetno presenetili. Opazili so, da ti, ki ne znajo hebrejsko, ampak govore poleg svojih starodavnih jezikov le grško, da so zelo dojemljivi za Jezusov Evangelij. Sprejemali so ga celo lažje kot judovski rojaki. Danes bi rekli, da je šlo za kulturni dialog, ki je bil pogosto tudi trk kultur. Nastalo je vprašanje: Ali bodo samo oznanjali Kristusa križanega in vstalega, ki prinaša vsem ljudem novo upanje, ali pa jih morajo poprej sprejeti še v judovsko vero, ki ji pripadajo sami in iz katere je izšel tudi njihov učitelj Jezus iz Nazareta? Med apostoli je nastal hud spor: na eni strani so bili Peter in večina apostolov, ki so hoteli, da vsak novi kristjan najprej postane pripadnik judovske vere in se zaradi tega da obrezati ter sprejme judovsko obredje, ki je bilo zelo zahtevno. In na drug strani sta bila Pavel in Barnaba s somišljeniki, ki sta zagovarjala, da se je treba ločiti od judovskih navad in povabiti novo krščence, da sprejmejo iz judovstva le to, kar je Jezus iz Nazareta res učil, se pravi judovske preroške spise. Zato so se zbrali okrog leta 50 v Jeruzalemu in imeli prvi vseapostolski zbor, danes bi rekli sinodo. Drug drugega so poslušali in prosili Boga za navdih, naj jih razsvetli njegov Duh. In potem so prepustili voditelju takratne Jeruzalemske Cerkve, Jezusovemu sorodniku apostolu Jakobu, naj razglasi njihovo odločitev. Odločitev ni bil kompromis, kajti pri kompromisu gre za popuščanje na obeh straneh in iskanje srednje poti. Tokrat je šlo za globok uvid, kaj je bistveno in o čemer se ni mogoče pogajati. Se pravi, kaj bo za krščanstvo ostalo temeljnega in brez česar bi tudi njihove skupnosti enostavno razpadale. Tako so izbrali štiri načela: prvo je bilo, da se odrečejo malikovanju, kar pomeni, da magija in božansko čaščenje drugih bitij ne spadata v njihovo obredje. Potem pa je šlo za odpoved pitja krvi in krvavega mesa. S tem so se odrekli krvoločnosti, maščevanju in sovraštvu. Slednjič se morajo vzdržati tudi porok me sorodniki, sicer bi to pomenilo razpad družin in s tem tudi človeške civilizacije. Vidimo, da je odpoved pobožanstvenja živali in predmetov, odpoved nasilju in uživanju v bolečinah drugih ter varovanje družine še danes temelj krščanske civilizacije, ki ji zagotavlja prihodnost.

Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.

V življenju je zelo pomembno prepoznavati in razločevati različna znamenja. Kristjani smo še posebej pozorni na tista, ki nam jih pošilja naš Bog. Največje znamenje iz nebes je Božji Sin, poslan v odrešitev človeštva - živa Božja prisotnost med nami. Njegovi številni čudeži, globoki nauki in izpolnitve prerokb dokazujejo, da je on Bog - da lahko stori, česar nihče drug ne more. A vendar so farizeji in saduceji zahtevali od njega, vedno nova in nova »znamenja iz nebes«? Njihove zahteve ni spodbudilo pomanjkanje le-teh, temveč nepripravljenost, da bi znamenja prepoznali in sprejeli. Ko pa je srce pripravljeno, spoznanje in pričevanje prideta po razodetju. »Ti si Mesija, Odrešenik, Sin živega Boga,« je preprosto vedel Jezusov učenec Simon Peter, saj mu je to razodel Nebeški Oče. Na gori spremenjenja so trije Jezusovi učenci prejeli uvid v nebeško slavo, ko so zrli Božjega Sina v njegovi resničnosti Boga, ki hkrati ni prenehal biti človek., Iz nebesnega oblaka sta prišli znamenji Boga Očeta: svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa, in glas - kakor po krstu v Jordanu, ki je govoril: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Spremenjenje na gori je predpodoba vstajenja, ki sledi smrti, in pove, da le Božja ljubezen zmore spremeniti mrakobno skrivnost smrti v sijočo svetlobo vstajenja. Prizadevajmo si tudi mi, da bi videli svet v luči vere - z Božjim pogledom z vrha gore. Tri zlahka prepoznavna znamenja – vzgibi - v naši notrini nam vselej povedo, ali so naše odločitve in ravnanja skladni z Božjo voljo. To so: notranje veselje in notranji mir, ki trajata, in lahkost uresničenja odločitve, če je le-ta prava. Iskreno želim, sebi in vsem vam, da bi znali prisluškovati znamenjem večnosti in bi vselej slišali le Božji glas ter mu prisluhnili. Naj bodo naše oči srca odprte le za čisto ljubezen in dobro. Tako bomo zmogli vselej prepoznati Božjo voljo in skladno z njo tudi prav ravnati.

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in zagledane vase … … ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako v štirih potezah spravite slona v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo… Veste, kako z eno potezo spravite Boga v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!

Pred časom je bila operirana mama moje prijateljice. Stara je bila štiriinosemdeset let in še prav v redu za svojo starost, le bolečine v hrbtenici so postajale vedno hujše in so ji naredili manjšo operacijo, da bi ji bolečine omilili. Vsi so upali, da ji bo pomagalo. Vsaj za nekaj časa. Pri tem je vsako leto zelo dragoceno. Ganljiva pa mi je bila pripoved njene hčerke, ki jo je spremljala v bolnišnico. Tik pred odhodom od doma si je nadela ogrlico, ki jo je sicer nosila samo ob posebnih priložnostih. »Veš, tja hočem priti urejena in takšna ostati do konca!« Hčerka sicer nima veliko smisla za nakit in podobne stvari, je pa mamino željo spoštovala in jo tudi cenila. Pravzaprav je šlo za veliko več kot samo za ogrlico. Mama je ostajala tudi v tej starosti ob vseh svojih bolečinah v sebi zelo urejen človek in bi še veliko bolj trpela, če bi ji ne uspevalo tega ohraniti. Potem mi je prijateljica malo več pripovedovala o svoji mami. Iz skromnih razmer je prihajala in večkrat ji je rekla: »Nismo imeli veliko, stokrat smo morali obrniti vsak dinar, smo pa bili vedno urejeni in dostojno oblečeni.« To je potem ohranila do konca in ji je veliko pomenilo. Pa ne samo to. Preden je šla v bolnišnico, je vse lepo oprala in zlikala, da ne bi prišla tja neurejena. Kdo ve, ali je kdo od sester in drugih, s katerimi je prišla tam v stik, to sploh opazil? Bojim se, da ne. Ampak ona je morala biti urejena zaradi sebe. Ta pripoved me je naravnost ganila. Kot da govori o človeku, ki prihaja iz nekega drugačnega sveta, ki ga sploh ne poznamo več. Človek, ki želi biti tako urejen, spoštuje samega sebe in morda manjka današnjemu človeku tudi takšno zdravo spoštovanje samega sebe. Za tega moraš poskrbeti sam, tega ti ne morejo dati drugi. Kdor zna spoštovati samega sebe, bo znal tudi spoštovati druge. Hvaležna sem tej stari gospe za dragocen življenjski nauk, ki mi ga je dala z ogrlico in z vsemi skrbnimi pripravami za bivanje v bolnišnici. Verjetno se sama sploh ni zavedala, kako dragocena je tudi za nas.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?

Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij. Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem? Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel.