V delu Leglo zla spregovori novinarka, mama, predvsem pa Sara, ki dejanja, zaradi katerih so ugasnila premnoga življenja, sooča z lastno ranljivostjo. Med spomini na hladnokrvne morilce Sara Volčič razmišlja tudi o svoji preteklosti. Pove, da njena hči knjige ni zmogla prebrati do konca – ni lahko sprejeti podobe mame, ki ni (bila) vsakokrat popolna, vedra, preudarna, močna. O marsičem je spregovorila prvič; pisanje, pravi, ima zanjo terapevtski učinek. Prvenec, v katerem si vzajemno sledita njeno intimno in poklicno življenje, te dni praznuje prvo leto med bralci. »Najtežje je poslušati svoje misli, ker so kritične, ker so realne in ker so edine,« ji je dejal eden od zapornikov. Kdo ve, morda naju je poslušal – v nekaterih celicah so dovoljeni radijski sprejemniki. In tam, pove Sara, lahko prebiva tudi ljubezen.